Diskretni šarm drznosti

Andreja Pšeničny, Iztok Prosen
  • 5.0 (1)
  • Relationships

Podkast, v katerem si psihoterapevta dr. Andreja Pšeničny in Iztok Prosen diskretno postavljata vprašanja o vsem, kar vpliva na kakovost življenja in drzno iščeta odgovore.

  1. Jun 3

    Brezbrižnost 2 : Ko drugi nima vrednosti

    1. Govornika V epizodi se pogovarjata Iztok Prosen, skupinski terapevt in dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka. Nadaljujeta razmislek o brezbrižnosti, tokrat predvsem skozi njene sodobne, navidezno urejene in družbeno nagrajene oblike.  2. O epizodi Drugi del epizode o brezbrižnosti razčleni njene manj očitne, a pogosto družbeno nagrajene oblike. Govornika pokažeta, da brezbrižnost ni vedno hladna in odrezana; lahko je tudi urejena, vljudna, funkcionalna in uspešna. Takšna drža se lahko skriva za lažnim selfom, navidezno samozadostnostjo ali instrumentalnim odnosom do drugih. Epizoda razlikuje med narcistično, shizoidno in psihopatsko obliko brezbrižnosti ter pojasni, kdaj gre za obrambo pred ranljivostjo in kdaj za globlji strukturni primanjkljaj. Posebej pomembna je razlika med neodzivnostjo, kjer drugi človeka sploh ne doseže, in brezobzirnostjo, kjer je drugi zaznan, vendar obravnavan kot sredstvo, ovira ali predmet. V zaključku se pogovor premakne k brezbrižnosti do sebe: k nezmožnosti registrirati lastno utrujenost, bolečino, potrebo ali ranjenost. Govornika pokažeta, da se ta oblika pogosto kaže kot moč, disciplina ali zdržljivost, v resnici pa lahko pomeni, da je človek ponotranjil odnos, v katerem njegova notranjost ni imela pomena. 3. Ključne točke Brezbrižnost ni vedno očitno hladna. Ena najnevarnejših oblik je lahko prav lepo urejena, funkcionalna in družbeno uspešna brezbrižnost, ki jo kultura pogosto nagrajuje kot profesionalnost, treznost ali neodvisnost. Neodzivnost in brezobzirnost nista isto. Pri neodzivnosti drugi sploh ne pride v notranje polje človeka; pri brezobzirnosti je zaznan, vendar le kot stvar, sredstvo ali ovira. Razlika ni v tonu, temveč v tem, ali je drugi priznan kot oseba. Navidezna samozadostnost ni nujno zrel notranji mir. Pri shizoidni strukturi je lahko »nikogar ne potrebujem« zaščitni umik pred bližino, ki je doživeta kot nevarnost, ne pa izraz resnične svobode. Brezbrižnost do sebe je pogosto skrita pod videzom moči. Človek, ki ne registrira lastne utrujenosti, bolečine ali potrebe, ni nujno zrel in discipliniran; lahko le ponavlja odnos, v katerem njegova notranjost nekoč ni imela pomena. 4. Najboljši citati "Patologija ne deluje kot patologija; deluje kot uspeh." – dr. Andreja Pšeničny "Razlika je v tem, ali svoj jaz doživljaš kot svoje bogastvo ali kot svojo sramoto." – dr. Andreja Pšeničny "Mi ne žalujemo za tistim, kar nas je prizadelo, ampak za tistim, zaradi česar smo sploh vstopili v neko relacijo." – dr. Andreja Pšeničny "Ugasniti je mogoče samo luč, ki je nekoč gorela." – Iztok Prosen "Človek misli, da je neodvisen, v resnici pa je sam zapustil samega sebe." – Iztok Prosen

    47 min

  2. Jun 1

    Brezbrižnost 1 : Lažna Zrelost Našega Časa

    1. Govornika V epizodi nastopata Iztok Prosen in dr. Andreja Pšeničny. Pogovor vodita iz psihodinamske in odnosne perspektive ter brezbrižnost obravnavata kot pojav, ki ga je treba natančno razločiti od notranjega miru. Dr. Andreja Pšeničny posebej poudari razlikovanje med različnimi oblikami brezbrižnosti: akutno obrambno brezbrižnostjo, karakterno utrjeno brezbrižnostjo in brezbrižnostjo, ki izhaja iz globljih strukturnih primanjkljajev. Iztok Prosen pogovor usmerja v odnosno in praktično razumevanje tega pojava: kaj brezbrižnost naredi človeku, kaj naredi odnosu in zakaj jo sodobna kultura pogosto napačno prodaja kot moč ali zrelost. 2. O epizodi Epizoda razpira brezbrižnost kot obrambno ali strukturni  psihično držo, ki je ponavadi  napačno razumljena kot zrelost, neodvisnost ali notranji mir. Sogovornika pokažeta, da brezbrižnost večinoma ni znak svobode, ampak način zaščite pred ranljivostjo, razočaranjem, zavrnitvijo ali priznanjem, da nam je nekdo pomemben. Osrednji poudarek epizode je razločevanje: notranji mir pomeni, da človek čuti, vendar ga čustvo ne razgradi; brezbrižnost pa pogosto pomeni, da je stik s čutenjem že zmanjšan ali prekinjen, ker ga človek ne zmore zdržati. V tem smislu brezbrižnost ni odsotnost problema, ampak lahko postane simptom, obramba ali celo del osebnostne strukture. Pogovor pokaže tudi ceno dolgotrajne brezbrižnosti. Ko človek izklaplja bolečino, postopoma ne izgublja samo bolečine, ampak tudi živost, željo, mehkobo, radovednost in zmožnost pristnega odnosa. Zato epizoda brezbrižnost postavi v širši odnosni kontekst: kot vprašanje bližine, odgovornosti, krivde, popravljanja odnosa in sposobnosti, da drugega ne izbrišemo takrat, ko nas prizadene. 3. Ključne točke Brezbrižnost ni notranji mir. Notranji mir pomeni, da človek čuti in ostane povezan. Brezbrižnost pa pogosto pomeni, da se je od čutenja, potrebe ali pomena drugega že umaknil. Brezbrižnost varuje pred ranljivostjo. Njena osnovna funkcija je zaščita pred tem, da bi si priznali: nekdo mi pomeni, lahko me prizadene, lahko ga izgubim, lahko sem odvisen od njegovega odziva. Ni vsaka brezbrižnost enaka.  Lahko je trenutna obramba pri sicer čustveno razvitem človeku, lahko postane trajen karakterni slog, lahko pa kaže na globlji primanjkljaj v zmožnosti čutenja, navezanosti ali empatije. Cena brezbrižnosti je izguba živosti. Kdor dolgo izklaplja bolečino, ne more izklopiti samo bolečine. Sčasoma se zmanjša tudi dostop do veselja, želje, bližine, skrbi in zadovoljstva. 4. Najboljši citati "Brezbrižnost in notranji mir nista ista stvar. Mir pomeni, da nekaj čutim, pa me to ne razgradi." – dr. Andreja Pšeničny "Osnovna vloga brezbrižnosti je zaščita pred priznanjem ranljivosti za drugega." – dr. Andreja Pšeničny "Če dolgo uporabljaš brezbrižnost kot zaščito, se skrči tudi sposobnost za veselje, radovednost, mehkobo in željo." – Iztok Prosen "Zrelost je nasprotna od brezbrižnosti, ker pomeni, da zmoremo skrbeti za drugega, priznati, da nam je pomemben, in prevzeti odgovornost, kadar ga prizadenemo." – Iztok Prosen

    43 min

  3. May 23

    Nemoč

    1. Govornika dr. Andreja Pšeničny je psihologinja in psihoterapevtka, ki nemoč razčleni kot psihodinamski, razvojni in odnosni pojav. Posebej se osredotoča na razliko med objektivno nemočjo in psihološkim občutkom nemoči. Iztok Prosen je skupinski psihoterapevt, ki temo odpira skozi relacijsko in izkustveno perspektivo. Poudarja, da nemoč ni le stanje, v katerem človek nečesa ne more narediti, temveč trenutek, ko izgublja stik s sabo, z mišljenjem, željami in notranjo oporo. 2. O epizodi Epizoda obravnava nemoč kot psihološki, razvojni in odnosni pojav. Govornika razlikujeta med objektivno nemočjo, kjer človek zares nima vpliva na izid, in občutkom nemoči, ki se lahko pojavi tudi takrat, ko možnost vpliva še obstaja. Posebej poudarita, da sprejeti realno omejitev ni isto kot kapitulirati: zrela drža pomeni, da človek ne more vedno spremeniti situacije, lahko pa ohrani lastno presojo in odgovornost za svoj odziv. Razprava pokaže tudi, da nemoč pogosto nastaja v odnosih in se v njih vzdržuje. Lahko postane oblika odvisnosti, način priklica zaščitništva ali celo prikrita oblika nadzora nad drugim. Osrednje vprašanje epizode zato ni le, kdaj smo nemočni, temveč kaj z nemočjo naredimo: ali ob njej izgubimo stik s sabo ali pa prav v njej ohranimo notranjo svobodo. Človek je lahko objektivno nemočen in hkrati notranje svoboden, če ohrani zmožnost presoje, odgovornosti in stika s sabo. 3. Ključne točke 1. Nemoč ni en sam pojav. Razlikovati je treba med objektivno nemočjo, kjer vpliva zares ni, in psihološko nemočjo, kjer vpliv obstaja, vendar ga človek ne uporabi. 2. Sprejeti omejitev ni isto kot kapitulirati. Zrela pozicija pomeni, da človek sprejme realnost, hkrati pa ohrani notranjo avtonomijo: še vedno presoja, izbira in določa svoj odziv. 3. Nemoč ima lahko sekundarne koristi. Lahko zmanjša napetost, razbremeni odgovornosti, prikliče skrb drugega ali omogoči odvisnost. Prav zato se je človek včasih oklepa, čeprav ga dolgoročno osiromaši. 4. V odnosih je nemoč lahko tudi oblika moči. Nekdo lahko svojo nemoč uporablja za nadzor drugega, drugi pa lahko drugega aktivno potiska v nemoč z razvrednotenjem, gaslightingom ali postopnim odvzemom avtonomije. 4. Najboljši citati "Predaja brez kapitulacije pomeni, da sprejmemo omejitev kot dejstvo, a ohranimo sposobnost lastne presoje." – dr. Andreja Pšeničny "Nemoč ni samo čustvo ali dejstvo, ampak tudi napad na sposobnost mišljenja." – Iztok Prosen "Dober odnos ti pomaga, da sebe bolje slišiš. Slab odnos ti pomaga tako, da sebe počasi zbrišeš." – Iztok Prosen "Svoboda ni odsotnost omejitev, ampak pozicija, iz katere z omejitvami stojimo." – dr. Andreja Pšeničny

    1h 8m

  4. May 16

    Kontrola

    1. Govornika dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka kontrolo razume kot psihodinamski odgovor na odvisnost, bližino, sram, izgubo sebe in nevzdržen afekt. Posebej poudari razliko med kontrolo, regulacijo in toleranco za afekt. Iztok Prosen, skupinski terapevt kontrolo predstavi kot naučeno strategijo preživetja, ki nastane tam, kjer otrok ni imel dovolj varnosti, predvidljivosti ali občutka vpliva. 2. O epizodi Epizoda pokaže, da kontrola ni značajska napaka, ampak odgovor na notranjo ogroženost. Človek kontrolira takrat, ko ne zmore prenesti negotovosti, sramu, odvisnosti, bližine ali intenzivnega čustvovanja. Govornika razlikujeta med zdravo, instrumentalno kontrolo, ki pomaga urejati življenje, in obrambno kontrolo, ki skuša utišati občutke. V odnosih se kontrola lahko kaže kot preverjanje, pritisk, umik, molk, čustvena nedostopnost ali perfekcionizem. Ključna misel epizode je, da sprememba ne nastane s preprostim nasvetom »spusti kontrolo«, ampak skozi izkušnjo, da lahko občutek obstane, ne da bi nas preplavil ali uničil odnos. 3. Ključne točke 1. Kontrola je odgovor na nekaj, česar človek ne zmore prenesti. Lahko varuje pred negotovostjo, sramom, odvisnostjo, izgubo drugega ali izgubo sebe. 2. Zdrava kontrola podpira izbiro, nezdrava kontrola postane prisila. Težava nastane, ko človek ne zna več spustiti nadzora, ker bi se brez njega počutil ogroženega. 3. V odnosih kontrola pogosto nadomesti zaupanje. Ni vedno videti kot nadzorovanje; lahko se kaže tudi kot distanca, molk, racionalizacija ali čustvena nedostopnost. 4. Toleranca za afekt je več kot regulacija. Ne gre le za to, da občutek umirimo, ampak da ga nekaj časa zdržimo takšnega, kot je. 4. Najboljši citati "Kontrola ni značajska napaka, je nadomestek za potrebe, ki niso bile dovolj zadovoljene." – Iztok Prosen "Kontrola lahko ne služi odnosu, ampak temu, da se odnos ne doživi kot odvisnost." – dr. Andreja Pšeničny " Toleranca za afekt pomeni, da občutek lahko ostane takšen, kot je — ne da bi ga morali takoj utišati, popraviti ali nadzorovati." – dr. Andreja Pšeničny "Človek se začne spreminjati takrat, ko lahko iz kontrole naredi misel." – Iztok Prosen

    57 min

  5. May 9

    Cena Velike Ljubezni

    1.    Govornika Dr. Andreja Pšeničny: Psihologinja in psihoterapevtka, ki raziskuje odnose, navezanost in čustveno dinamiko. V epizodi govori o tem, kako velika ljubezen trajno spremeni človeka. Iztok Prosen: skupinski terapevt, ki skozi osebni in psihološki pogled razmišlja o izgubi, žalovanju ter vplivu globokih odnosov na posameznika. 2.    O epizodi Epizoda raziskuje vprašanje, kaj ostane po veliki ljubezni. Govornika poudarjata, da velika ljubezen človeka ne spremeni le čustveno, ampak tudi notranje preoblikuje. Po takšni izkušnji posameznik drugače razume bližino, ranljivost in pristne odnose. Posebej govorita o razlikovanju med intenzivno in zrelo ljubeznijo. Velika ljubezen ni nujno najbolj dramatična, ampak tista, v kateri človek postane bolj avtentičen in bolj povezan sam s seboj. Velik del pogovora namenita žalovanju – ne le za osebo, ampak tudi za občutkom sebe, ki je obstajal v tem odnosu. Dotakneta se tudi "spomina telesa", saj telo ohrani občutek bližine in varnosti še dolgo po koncu odnosa. 3.    Ključne točke 1. Velika ljubezen človeka notranje spremeni: Takšna ljubezen trajno spremeni sposobnost za bližino, ranljivost in avtentičnost. 2. Intenzivnost ni isto kot zrela ljubezen: Močni ali toksični odnosi še ne pomenijo resnične ljubezni. Zrela ljubezen človeka poglobi, ne uničuje. 3. Žalovanje po veliki ljubezni je kompleksno: Ne žalujemo le za osebo, ampak tudi za občutkom bližine in verzijo sebe v odnosu. 4. Velika ljubezen postane notranje merilo: Po takšni izkušnji človek težko pristane na odnose brez pristnega stika. 4.    Najboljši citati "Velika ljubezen ni tista, ki je najbolj intenzivna, ampak tista, v kateri postanemo boljši ljudje." – Dr. Andreja Pšeničny "Ko enkrat izkusiš pravi stik, se težko vrneš v odnos, kjer te v resnici ni." – Iztok Prosen "Po veliki ljubezni ne iščemo več samo odnosa, ampak resničnost v odnosu." – Dr. Andreja Pšeničny "Po veliki ljubezni ne ostane samo spomin, ostane dokaz, da smo bili sposobni nekoga resnično spustiti do sebe." – Iztok Prosen "Pri veliki ljubezni ne gre za intenzivnost občutkov, ampak za njihovo globino." – Dr. Andreja Pšeničny

    1h 12m

  6. May 2

    Zakaj Ljubimo Podobno?

    1. Govornika dr. Andreja Pšeničny je psihoterapevtka, ki v epizodi razlaga ponavljanje partnerskih vzorcev, navezanost, terapevtski proces, odločitev v ljubezni ter odgovornost za lastne izbire. Iztok Prosen je skupinski terapevt in sogovornik, ki temo odpira skozi vprašanje, zakaj se ljudje pogosto znajdemo v podobnih odnosnih dinamikah, čeprav izbiramo različne partnerje.   2. O epizodi Epizoda raziskuje, zakaj se v ljubezni ne vračamo k istim ljudem, ampak k istim notranjim vzorcem in občutkom, ki jih prepoznamo kot ljubezen. Govornika poudarjata, da ponavljanje ni posledica nevednosti – ljudje pogosto ponavljamo kljub temu, da razumemo, kaj se dogaja. Pomemben premik v epizodi je ideja, da vzorec ni le problem, ampak tudi nekaj, kar nam daje občutek živosti, identitete ali celo užitka. Zato ga ne opuščamo zlahka. Poleg tega ljubezen ni predstavljena kot nekaj, kar "rešimo" s terapijo, ampak kot odločitev brez zagotovil – izbira konkretnega, nepopolnega odnosa, za katero prevzamemo odgovornost. Ključni poudarek epizode je: ne gre nujno za to, da prenehamo ponavljati, ampak da razlikujemo med ponavljanjem iz prisile in ponavljanjem iz zavestne izbire.   3. Ključne točke Ne ljubimo vedno istega človeka, pogosto ljubimo isti občutek odnosa. Zavedanje vzorca še ne pomeni, da ga bomo samodejno spremenili. Intenzivnost ni vedno znak prave ljubezni; včasih je znak stare aktivacije. Zrelost pomeni prevzeti odgovornost za svojo izbiro, tudi kadar v njej prepoznamo ponavljanje. 4. Najboljši citati "Ne ljubimo vedno istega človeka, pogosto ljubimo isti občutek odnosa." – Iztok Prosen "Vemo, ampak vseeno ponavljamo." – dr. Andreja Pšeničny "Ljubezen ni samo ponavljanje starega, ampak je hkrati tudi zahteva odločitve." – dr. Andreja Pšeničny "Razlika med ponavljanjem iz prisile in ponavljanjem iz izbire je tisto, kar je prava ljubezen." – dr. Andreja Pšeničny

    1h 11m

  7. Apr 24

    Starševska Ljubezen

    1. Govornika Epizodo vodita Iztok Prosen in dr. Andreja Pšeničny, ki se ukvarjata s psihologijo odnosov, čustvenim razvojem in psihoanalitičnim razumevanjem družinskih dinamik. V tej epizodi se osredotočata na: •    naravo starševske ljubezni, •    mit "brezpogojne ljubezni", •    skrite psihološke mehanizme v odnosu starš–otrok. 2. O epizodi Epizoda razgrne neprijetno vprašanje, kaj v starševskem odnosu imenujemo ljubezen, čeprav je pogosto prepletena z agresijo, nadzorom, krivdo, dolgom in potrebo staršev, da otrok zapolni njihove lastne primanjkljaje. Govornika poudarita, da problem ni v tem, da ljubezen vsebuje pogoje, temveč da so ti pogoji skriti in se predstavljajo kot "brezpogojna ljubezen". Osrednji del epizode prikazuje različne oblike takšne pogojevane ljubezni: žrtvovanje, ki otroka zadolži; ponos, ki si prisvaja njegove dosežke; skrb, ki postane nadzor; bližino, ki ne dopušča ločenosti; razumevanje, ki otroku odvzame lastno izkušnjo; ter konflikt, ob katerem se starš čustveno umakne. Epizoda zato starševsko ljubezen razume predvsem kot zmožnost, da starš otroka vidi kot ločeno osebo, zdrži njegovo drugačnost in afekte ter ne uporablja odnosa za lastno čustveno regulacijo. 3. Ključne točke •    Starševska ljubezen ni samoumevna in ni nujno brezpogojna. Epizoda problematizira idejo, da starši otroka avtomatično ljubijo samo zato, ker so starši. •    Najbolj nevarni so skriti pogoji ljubezni. Otrok pogosto ne sliši pogojev neposredno, jih pa čuti: sprejet je, ko ugaja, uspeva, posluša ali ne povzroča konflikta. •    Veliko tega, kar imenujemo ljubezen, je lahko uporaba otroka. Žrtvovanje, ponos, skrb, bližina in razumevanje lahko postanejo načini, kako starš regulira sebe, nadzoruje otroka ali si ga prisvaja. •    Dovolj dobra ljubezen pomeni zdržati otrokovo ločenost. Starš mora otroka videti kot samostojno osebo, prenesti konflikt, postaviti zdrave meje in ga ne kaznovati za separacijo. 4. Najboljši citati •    "Problem ni v tem, da ima ljubezen pogoje, ampak da so ti pogoji skriti." – dr. Andreja Pšeničny •    "Brezpogojna ljubezen s pogoji ni ljubezen, ampak transakcija." – Iztok Prosen •    ""Če starš ne prenese, da je otrok ločena oseba, to ni bližina, ampak strah pred separacijo." – dr. Andreja Pšeničny •    "Otrok se ne nauči, da je ljubljen – nauči se, kakšen mora biti, da bo ljubljen." – Iztok Prosen

    58 min

  8. Apr 17

    Kaj je Čustvena Masturbacija?

    1. Govornika dr. Andreja Pšeničny v epizodi odpira provokativno temo »čustvene masturbacije« kot oblike odnosa, v katerem drugi ali jaz sama postaneva sredstvo za pomiritev, potrditev ali občutek vrednosti. Govori predvsem o razliki med potrebo, uporabo in ljubeznijo. Iztok Prosen temo dopolnjuje z razvojno in relacijsko perspektivo. Poudarja, da ljubezen ni ideal ali fantazija, ampak zmožnost videti drugega kot ločeno osebo, ne le kot odgovor na lastne potrebe. 2. O epizodi Epizoda raziskuje vprašanje, koliko je v naših odnosih do sebe in drugih res ljubezni in koliko čustvenega samozadovoljevanja. Govorca pokažeta, da drugi pogosto ni prisoten kot oseba, ampak kot funkcija: kot nekdo, ki nas pomiri, potrdi ali zapolni praznino. Enako velja tudi za odnos do sebe, kadar skrb zase postane predvsem proizvodnja ugodja. Osrednja teza epizode je, da ljubezen ni čista kategorija, ampak kontinuum. V vsakem odnosu se mešata potreba in skrb, uporaba in stik. Ključno vprašanje ni, ali kdaj uporabljamo drugega ali sebe, ampak ali to prepoznamo in ali zmoremo odnos premikati v smer večje zrelosti, resničnega stika in odgovornosti. 3. Ključne točke Ljubezen ni isto kot potreba. Potreba išče regulacijo, ljubezen pa dopušča, da drugi ostane ločena oseba. Skrb zase ni isto kot samopomirjanje. Rituali, afirmacije in self-care lahko pomenijo skrb, lahko pa tudi samo proizvodnjo ugodja. Transakcija še ni ljubezen. Odnosi lahko delujejo stabilno tudi kot medsebojna uporaba, če oba iz njih nekaj dobivata. Ampak to ni ljubezen. Ljubezen je praksa. Ne gre za stanje, ampak za ponavljajočo se izbiro, da drugega ne reduciramo na funkcijo. 4. Najboljši citati "Večina tega, čemur pravimo ljubezen do drugega in do sebe, ni ljubezen, ampak je sofisticirana oblika čustvenega samozadovoljevanja z lepšim imenom." - dr. Andreja Pšeničny "Razlika ni v tem, ali je nekdo drug prisoten, razlika je v tem, ali je drug oseba, ali je pa pripomoček." - dr. Andreja Pšeničny "Ljubezen ni romantična fantazija, ampak konkretna zmožnost, da drugega vidim ločeno od sebe." - Iztok Prosen "Ljubezen ni dosežek, ampak je praksa." - Iztok Prosen

    58 min
See All (106)

About

Podkast, v katerem si psihoterapevta dr. Andreja Pšeničny in Iztok Prosen diskretno postavljata vprašanja o vsem, kar vpliva na kakovost življenja in drzno iščeta odgovore.

Information

  • Creator
    Andreja Pšeničny, Iztok Prosen
  • Years Active
    2024 - 2026
  • Episodes
    106
  • Rating
    Clean
  • Copyright
    © 2024
  • Show Website
    Diskretni šarm drznosti

You Might Also Like