ŠtajcastJe človek širokega srca. Oznanja vero in izpostavlja dobre medčloveške odnose ter veselje do življenja. Leta mu tečejo med slovensko skupnostjo v različnih mestih Nemčije in domačo Štajersko. S Štajerske je prinesel srčnost in spontanost, Nemčija ga je do- oblikovala z redom in disciplino. A njegova misel je jasna: »Dom ostaja tam, kjer so ljudje, ki jih nosiš v srcu.« Izidor Pečovnik Dori. Gospod Dori, lep pozdrav in dobrodošli pri nas. Hvala, da ste si vzeli čas in prišli v naš podkast … Z največjim veseljem sem prišel na Radio Rogla. Moram reči, da ga rad poslušam. Kadar pri-dem v Slovenijo, mi čez mejo ponujajo vse mogoče radijske postaje, ampak jaz sem pri izbiri glasbe kar kritičen. Do zdaj me pri glasbi najbolj navdušuje prav Radio Rogla, zato sem počaščen, da sem danes vaš gost. Prišli ste z Vranskega, kajne? Tako, doma sem na Vranskem. Kadar sem doma, sem rad med svojimi – pri bratih in sestri, pri domačih. Lokacija je res dobra, praktično v središču Slovenije, tako da je od tam zelo preprosto iti na vse konce k prijateljem, ki te povabijo. Res sem vesel, da imam takšen dom za izhodišče. Zadnja leta večino časa preživite v Nemčiji, trenutno sta v Münchnu. Res je. Iz Berlina sem se preselil bliže domovini, v München. Mislim, da sem ujel zadnji vlak, da lahko še vedno kaj delam v tujini, a sem hkrati precej bliže domu. Z domovino imam vedno več stika, tudi z okoljem tukaj, kjer sem danes. Tukaj imam dva posebej dobra prijatelja, stanovska duhovnika Petra Leskovarja v Zrečah in Stanka Krajnca na Rogli, na Gorenju. S Stankom sva si še posebej sorodni duši. Kot duhovnika in kot človeka imava zelo podobne poglede na pastoralo, na svet, na ljudi. Poznava se praktič-no od začetka njegovega in mojega duhovništva. Zelo sem vesel, da imam v vašem okolju tak-šna dva človeka. Se pogosto obiskujete? S Petrom sva skupaj izpeljala čudovit projekt, ki mi je ostal med najlepšimi. Ko sem bil župnik pri sv. Elizabeti v Berlinu, je bil on v Slovenj Gradcu. Tam imajo, če se ne motim, najstarejšo cerkev, posvečeno sv. Elizabeti. Pobratila sva ‘obe Elizabeti’ – slovenjgraško in berlinsko. To pobratenje še danes živi. Ob tem so se dogajale še druge stvari, kot so sodelovanje na področju umetnosti, kulture, slo-venjgraška galerija je gostovala v Berlinu in obratno. Na relaciji Slovenj Gradec–Berlin sva s Petrom res veliko naredila. Kako pa danes usklajujete življenje med Nemčijo in Slovenijo? Kako pogosto ste doma? Kar pogosto. Največkrat me domov pripeljejo zakramenti – poroke in krsti. Hvala Bogu ni toliko pogrebov, čeprav tudi ti pridejo. To so žalostni trenutki, a hkrati za nas duhovnike zelo po-membni. Biti ob nekom, ki žaluje in bi rad žalost premagal, je ključni del našega poslanstva. Ti ljudje so tisti, zaradi katerih smo bili zunaj, ki so podpirali naše delo, da slovenske župnije v tujini sploh obstajajo. Njim smo veliko dolžni, zato z veseljem pridem tudi na pogreb, če je le mogoče. Je pa to vedno težje, ker je zunaj veliko obveznosti, pogreba pa ne moreš načrtovati – pride kot presenečenje. Tako se moraš vedno na novo odločati, kam greš, kam ne. Večinoma pa me domov pripeljejo lepi dogodki, krsti in poroke. Koliko časa preživite v Nemčiji in koliko v Sloveniji? Konec tedna sem praktično vedno v Nemčiji. Poleg Münchna imam še Ingolstadt, Nürnberg, Berlin, Hamburg in Hannover. To so velike razdalje in že na poti izgubiš veliko časa. Ko kam prideš, je na prvem mestu sveta maša, po maši pa še druženje. To človeka utrudi, a te istoča-sno napolni, ker veselje, ki ga tam doživiš, pretehta utrujenost. V samem Münchnu, kjer sem zaposlen preko münchenske škofije, je tudi ogromno dela. Res je, da nimam več lastne nemške župnije, imam pa nekatere nemške programe, ki jih moram voditi, tudi zato, da lahko ostanem 100 % slovenski duhovnik v Münchnu in da mi dovolijo, da še naprej oskrbujem druge slovenske skupnosti. Bojim se, da bi se te župnije sicer zaprle. Ne-kaj zapreti je lahko, odpreti pa zelo težko. Dokler sem zdrav in v kondiciji, bom delal vse, da ostanejo odprte. Se vozite sami? Uporabljate avto, vlak? Po Nemčiji zelo rad uporabljam ICE – hitre vlake. Z avtom so razdalje naporne, posebej, če te po poti čaka še delo. Z ICE vlaki je to lažje, vlaki so hitri in udobni. Je pa res, da Nemčija ogromno investira v železniško infrastrukturo. Zaradi del vlaki niso več tako točni ali pa kakšen sploh ne vozi. Ta strah, ali bom prišel pravočasno k maši ali jo bom zamudil, je vedno nekje zadaj. Vemo, kako pomembna je danes točnost. Iz prve roke lahko primerjate ceste. So boljše v Nemčiji ali pri nas? Nad slovenskimi cestami sem zelo navdušen in prijetno presenečen. Res imamo kdaj zastoje na avtocestah, ampak to razumem, majhna država smo, hitro se ‘zabaše’. Če pa primerjam s čakalnimi kolonami v Nemčiji, ki so dolge 20, 30, 50 kilometrov … To bi pri nas že skoraj pol Slovenije stalo. Seveda je potrebna potrpežljivost. In to je tudi del našega duhovniškega dela, da ljudi učimo potrpežljivosti. Zanimivo je, da se nam vedno mudi nekam, pa potem, ko pridemo, sploh ne vemo, kaj bi počeli z vsem prostim časom. Treba je najti ravnovesje. Moja deviza je biti zadovoljen. Zadovoljen človek je drugačen človek. Zelo pogosto razlog, da nismo zadovoljni, ni v drugih, ampak v nas samih. Tudi sam si to priznam in potem lažje naj-dem pravo spovednico ali duhovnega spremljevalca. (smeh) Omenili ste druženje. Se Slovenci, po vašem, dovolj povezujemo, dovolj družimo? Glede na vse možnosti, še kar. Res pa je, da se časi spreminjajo in z njimi tudi oblike druženja. Ne smemo vsega gledati z našimi očmi na mlade. Jaz sem bil vedno navdušen nad novim in novo ponavadi prinesejo mladi. Verjamem v mlade ljudi in jim zaupam. Tako kot so morali moji starši nekoč verjeti meni, če-prav so kdaj mislili, da so moje ideje nemogoče. Na koncu so bili srečni, da sem to, kar sem, in da sem dosegel, kar sem. Svet postaja vedno bolj globalen, to je res. Tega je težko obvladati, zato se naravno pojavi strah, da nam bo nekaj ušlo iz rok. A če imamo dovolj zaupanja in potr-pežljivosti, sem prepričan, da bomo na koncu vsi zadovoljni. Prihajate iz zelo delovne družine. Kako bi opisali svoje otroštvo? Bili smo kmetijsko-obrtniška družina. Oče je bil obrtnik, mama odlična kuharica in kmetica. Do-ma smo imeli kmetijo, hmelj, delo na polju, obrt … Ogromno smo se naučili. To ti da širino, ra-zumevanje sveta, postaneš bolj strpen. Ponosno povem, da nas je pet otrok, štirje bratje in najmlajša sestra. Vsem nam je bilo nekaj najlepšega, ko je prišla na svet sestra. In še danes jo imamo najrajši. (smeh) Še vedno živimo praktično v isti župniji in kraju, razen mene, jaz pa poskrbim, da sem dovolj pogosto doma, da si upam še vedno reči: ‘Tu sem doma.’ Kdaj in zakaj ste se odločili za duhovniški poklic? Bilo je več dejavnikov. Imel sem tudi druge možnosti. Oče je recimo upal, da bom šel v njegovo smer, da bom krojač, modni kreator. Tudi sam sem nekaj časa resno razmišljal o tem. Na kon-cu pa je obveljala odločitev za duhovništvo. Z očetom sva šla v Maribor ‘to zadevo’ tudi formalno uredit. (smeh) Z menoj je šel brat Štefan, da nisem šel sam. Imel sem podporo domačih. Od začetka sem bil notranje zelo odločen. Nikoli me ni resno vleklo drugam. Seveda imaš pomisleke glede celibata, načina življenja, ampak to je normalno. Bolj kot nekoga spoznavaš, bolj vidiš različnost, ki te na koncu obogati. Danes sem vesel, da me ni nikoli zaneslo na drugo pot. Duhovnik sem z veseljem in skušnjave vidim kot potrditev, da si na pravi poti. Če jih človek sploh ne bi imel, bi bilo nekaj narobe, kot da bi izgubil stik z okolico. Kaj po vašem danes Cerkev predstavlja v sodobni družbi? Cerkev je danes – z zadnjimi papeži – ponovno znamenje časa. Marsikje po svetu kristjane še vedno preganjajo. Kristjani smo pogosto ‘neprijetno’ znamenje, nismo vedno všečni. Včasih bi nas radi potisnili v kot ali se nas znebili. A Cerkev raste, ne manjša se. Še posebej na jugu sveta. Veseli me, da imamo papeža, ki je po letih zrel, po duhu pa zelo mlad. Mislim, da dobro nadaljuje Frančiškovo pot prenove. Katoliča-nov je po svetu okrog 1,7 milijarde, vseh kristjanov skoraj 3,5 milijarde. To ni malo. Sam sem zelo ekumensko usmerjen. Zanima me vse, kar je povezano s kristjani drugih tradicij in tudi z drugimi monoteističnimi religijami. Vsi gledamo v enega Boga in to je zame bistveno. Lepo je videti, kako v Sloveniji lepo sodelujemo pravoslavci, evangeličani, katoličani … Ob nas pa živijo muslimani, budisti, hindujci, konfucionisti. To je bogastvo, če v različnosti znamo ohra-niti edinost. Vse to je možno le, če prevladuje mir. Brez miru ne more delovati niti gospodarstvo, niti turi-zem, niti družina. Kje pa vi osebno najdete mir? Mir najdem takrat, ko imam čas, da pojem. (smeh) Včasih sem si na sprehodih veliko prepeval. Danes se več sprehajam in manj pojem, kondicija ni več takšna kot včasih, za petje in hojo ra-biš ‘dvojna pljuča’. Najrajši pojem stare slovenske pesmi, popevke, pesmi naših ansamblov. V meni so najgloblje zapisane. Glasba me pomlajuje. Rad imam tudi klasično glasbo in opero, ampak tiste stare slo-venske melodije me najbolj držijo pokonci. Sebe ne razglašam za ‘starega’, samo za ‘starejšega’. (smeh) Saj tudi novorojenček je z vsako sekundo starejši, ne? Pomembno je, da človek v sebi ostane vesel, svež, hvaležen. Jaz v lju-deh res iščem dobro. Še skušnjave nisem imel, da bi v nekom iskal slabo, da bi se maščeval ali ‘koga ujel’. Bog mi je dal milost, da pogosto vidim dobro tam, kjer ga drugi ne vidijo. To je velika prednost za duhovnika. Vaša prva samostojna župnija je bila Šentrupert nad Laškim, prej pa ste službovali t
