🎧 Epizodo, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️ V osmi epizodi oddaje Nektar miru bomo raziskali izvor občutkov razočaranja in nezadovoljstva. Ob tem pa bomo lahko spoznali pomemben ključ za lažjo premostitev ali še bolje, za izogib teh negativnosti. Da se malo nasmejemo, pa sem dodal še en vic, ki pa služi kot lep dodatek k današnjemu nauku. Glavni deli epizode: * Dvostranost življenja - notranja in zunanja zavest * Kje iskati resnično zadovoljstvo in srečo? * Prikrit hitro rastoči napredek * Nič ni izgubljenega * Pomembnost notranje izkušnje Moje ime je Mitja Žibert in bom vaš gostitelj v tej oddaji, katera služi kot vabilo k osebnostni in duhovni rasti. Hvala ker poslušate / berete objave Nektarja miru🙏 Vabljeni k brezplačni prijavi za prejemanje novih objav in podporo mojega dela. Vir: * Novo: Arhiv predavanj in odgovorov na vprašanja Če se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, vas vabim da oddajo delite s prijatelji in znanci — mogoče jim s tem pomagate na njihovi poti. Angleško verzijo oddaje pa lahko poslušate na www.nectarofpeace.com Transkripcija epizode Dobrodošli v oddaji Nektar miru, ki je posvečena deljenju univerzalnih resnic in modrosti, katere so in jih še dandanes učijo veliki učitelji in modreci človeštva. Z vami sem Mitja Žibert in tudi danes se vam bom pridružil pri odkrivanju teh neprecenljivih znanj, ki nas, če jim le sledimo, vodijo do življenja polnega nektarja miru. In prav mir je to kar vsi potrebujemo in iščemo. Pa poglejmo kje ga lahko odkrijemo in zaživimo danes. Uvod v učenja Življenje kot ga večinoma poznamo neobhodno prinese razočaranje in nezadovoljstvo. Za nekatere manj za nekatere več. Za ene bolj za druge manj pogosto. In prav tako za nekatere prej, za nekatere kasneje. A ne glede na to koliko in kdaj, teh občutkov verjetno nihče ne želi občutiti. Zato bom v današnji epizodi poizkusil odkriti izvor teh negativnosti, saj je razumevanje tega ključno, da jih lažje premostimo ali še bolje, da se jim v večji meri izognemo. In tudi tokrat bomo lahko odkrili, da ponovno v ozadju leži isti krivec, kot za vsemi in vsakršnimi težavami, ki človeka spremljajo skozi življenje. Da pa tega krivca lahko obelodanimo, nam bo ponovno na pomoč prišel učitelj Novo, ki pa je tokrat ponudil razlago, katera razkriva odgovor na več plasteh razumevanja. Tako, preko konkretnih primerov kot nekoliko bolj subtilnih in globljih resnic. Zato, če vam kak del ne bo sprva razumljiv, ne skrbite. Vzemite si čas, da se povedano usede in se po potrebi vrnite k ponovnemu poslušanju. Preden pa predam besedo Novu, naj pa omenim še, da se današnji odgovor nanaša tako na zunanja in materialna kot tudi notranja, duhovna doživljanja. Tako, da ta nam upoštevanje tega nauka lahko prinese uspeh tako v materialnem, kot tudi v duhovnem razvoju. In v obeh primerih sta tako razočaranje kot nezadovoljstvo pokazatelja, da smo nekje na poti izpustili ta pomemben ključ do sreče in zadovoljstva. In ta ključ nam Novo ponudi v dveh delih. Prvi del ključa je dvostranost našega življenja in pomembnost posvečanja obema stranema. Drugi del pa predstavlja tisti ključen element za praktično uresničitev tega, kar si kot posamezniki resnično želimo. Učenja In prvi del, torej dvostranost našega življenja, nam Novo približa takole: »Realnost in realno življenje se neobhodno končata v času. Če človek živi resnično realno prej ali slej pride do končnega razočaranja. Zakaj? Zato ker, da smo mi lahko z nečim zadovoljni, moramo to uspeti zaustaviti za kolikor dolgo to želimo mi. Ampak življenje se ne zaustavlja. Življenja ne moremo zaustaviti. To namreč vodi nas in ne mi njega. Če pogledamo kako življenje vodi nas, lahko vidimo da to pomeni, da če pravilno živimo, smo zadovoljni ne glede na to kam nas življenje pelje. Če pa življenje eventualno vodimo mi, se pa način živenja katerega planiramo in živimo, vse možnosti, vse smeri in vse kar lahko sami prevzamemo zaključi v definitiven propad ali definitivno razočaranje. In navsezadnje je to tudi smisel, torej da človek pride do tega, da v življenju ni ničesar. Da pride do tega, da razen razočaranja, življenje ne vsebuje drugega.« Naj sam na tem mestu dodam, da se tu ponovno pokaže pomembnost živenja po dolžnostih in ne po obveznostih. Torej nekaj kar smo lahko podrobneje spoznali v prejšnji epizodi. Novo nadaljuje, da … » … mora človek zato vedeti, da če mu zavest in zavedanje rasteta, večja kot je zavest in bolj čista kot je inteligenca, bolj ta sprevidi, da je življenje le začasno prisotno in da ga na moremo zaustaviti. Namreč največji problem v življenju je prav to, da ga ne moremo zaustaviti. Človek pa je zadovoljen le s tem kar lahko zaustavi, kar bo trajalo večno oziroma brezkončno. Človek si tega želi, življenje pa ni tako. Kajti ko ga živimo z zunanjo zavestjo, se zavest prekini s koncem življenja telesa. Z notranjo zavestjo ali ravnovesjem, pa s končanjem telesa ali z življenjem v letih, zavest ostaja. To, da zavest ostaja, pa izgleda nekako tako, kot na primer, ko človek zvečer zaspi. Ko zaspi in gleda neke prijetne sanje, se ta nasploh ne pritožuje, da je zaspal ali da je nekaj izgubil. No, tako je po smrti … odpirajo se nove perspektive in pojavnosti. Ali pa, na primer, sedimo v sobi in iz te sobe nekdo odide. In s tem ko je odsoten, lahko tudi za zelo kratek čas, je ta v času te odsotnosti za nas mrtev, nedostopen. In ko je nedostopen, med smrtjo, kjer gre za odsotnost dveh minut ali v odsotnosti enega, dveh, petih ali desetih življenj ni razlike. Razlika je samo takrat kadar se zavest prekini, ta pa se prekini samo kadar je ta zunanja. Ta se s tem prekinja, saj zunanjost menja oblike, menja telo, menja okoliščine, in tako naprej. In pri tem gre za neželeno pavzo. Torej, ne glede na to koliko let človek živi, naj bo to sto, dvesto, tristo ali tisoč let, je problem v tem, da ko je zavest zunanja, človek živi na podlagi spremenljivih življenjskih pogojev. To pomeni, ko raste je odvisen od drugih ljudi, saj je nemočen. Prav tako, ko pride so poškodbe ali bolezni, tudi tega ne mara. Enako, ko pride do starosti, tudi tukaj je nemočen. Torej samo eno majhno obdobje življenja, to je obdobje vzdrževanja, katero pride za doraščenostjo in pred staranjem, torej izjemno majhen del življenja lahko občuti da je lep ali da mu je lepo, po tem pa se to izgubi. In strah, da mora človek vse to izkusiti skozi življenja, skozi ponovno rojstvo, skoz ponovno nemoč, kot jo je doživel pred tem, skozi ponovno staranje, starost in smrt in tako naprej, se v zunanji zavesti kaže, da je življenje mučno. Če pa je zavest znotraj, pa človek gleda zunanji svet, ampak se na to kar v zunanjem svetu vidi ne navezuje. Saj ima zavedanje, da se zunanji svet izgublja in troši. In človek z lahkoto prepozna, da če je zavest samo zunaj, lahko to zavest in zunanji svet vselej izgubi in da ga ne bo. Če se torej človek ne nauči da gre vase, potem zares ne ve kako in kaj in pridejo razne neprijetnosti, katerih ne želi imeti, saj je človek s svojo edinstvenostjo v živenju po zavesti nesmrtno bitje. Fizično telo ni nesmrtno, saj se to menja. Tudi, če živimo sto let, lahko vidimo, da nismo isti kot, ko smo imeli dve leti, tri leta, štiri, pet, šest, petnajst, dvajset, devetdeset, devetindevetdeset. Človek se ne more hvaliti, da je živel sto let. In kaj če je živel sto let … mogoče v teh sto ni živel duhovno niti dve leti. Kakšno življenje je živel sto let? Tako da se ne more hvaliti s tem, da je življenje na ven in s telesom zadostno. Ni zadostno! In to je to, ko so ljudje izpustili smisel življenja in s tem prešli na necelovito živénje in razvoj. Če pa je človek izgubil notranjo zavest, je pa to bolj nevarno, kot če človek izgubi vid. Namreč, če izgubi vid ampak zavest obstaja, ta vselej obstaja in ta ve da obstaja. Če pa človek izgubi zavest, pa naj ima še tako dober vid, je nesrečen, greši … saj ne ve kaj naj počne z vidom. Tako, da ni čudno, da človek pride do razdora da, ko nima notranje zavesti gleda ampak s tem ni zadovoljen, ni srečen. In tako, ko reče, »zaspal bom, da si odpočijem« in s tem, ko zaspi ničesar ne vidi, a vendar se med spanjem počuti bolj zadovoljen, kot pa ko gleda.« Kot smo torej lahko spoznali v tem prvem delu, je en del izvora našega razočaranja in nezadovoljstva naše pomanjkanje obračanja navznoter in s tem odkrivanja naše notranje zavesti. To pa nikakor ni presenetljivo, saj je že samo zavedanje o tem dandanes skorajda izgubljeno, kaj šele način ali pot do notranje zavesti. In te poti, tega vstopanja vase, ki je poudarjeno prav v vseh duhovnih učenjih in tradicijah, se bom bolj podrobno dotaknil verjetno že kar naslednji epizodi in s tem skušal pojasniti kaj to v resnici pomeni in kako se tega praktično lotiti. Sedaj pa nadaljujmo z drugim delom, v katerem Novo združi tako zunanjo kot notranjo zavest, tako materialno kot duhovno, in ob tem poda praktične usmeritve v izogib nadaljnjim razočaranjem in nezadovoljstvu. Pravi pa takole: »Problem je v tem, da je zavržena vsakršna oblika vzgoje, izobrazbe in pravilnega odraščanja generacij katere se rojevajo, da bi te živele pravilno. Ampak kar je pomembno ob tem je to, da je ta način živenja zaradi katerega je človek nesrečen, spremenljiv. In to so pokazali veliki ljudje, kateri so pokazali, da je življenje lahko tudi srečno ... ne samo nesrečno.« Naj tu pojasnim, da ko Novo omeni srečo ali srečno življenje, s tem misli na življenje v katerem je nekdo trajno srečen, pomirjen in celostno zadovoljen tako s samim seboj kot z vsemi okoliščinami. Torej pojem sreča tukaj ni uporabljena zgolj površinsko in kot minljiv občutek zadovoljstva. S tem Novo nadaljuje, da so ti veliki ljudje … »… namreč pokazali, da življenje ni odvisno od zunanje zavesti
