Žerdin in Markeš v podkastu o hitrem odzivu vlade, o nevarnosti enačenja kriminala z etnično skupnostjo in o sistemski napaki, ki jo izkorišča opozicija. V tokratnem podkastu Od srede do srede sta Ali Žerdin in Janez Markeš analizirala dogodke v Novem mestu, ki so sledili tragičnemu kaznivemu dejanju prejšnji konec tedna. Vlada se je v odzivu udeležila seje mestnega sveta, na kateri je bil premier Robert Golob deležen glasnega žvižganja, a hkrati, po mnenju Žerdina, tudi »tihega odobravanja napovedanih ukrepov«. Markeš je poudaril, da je situacijo treba obravnavati na več ravneh: kot zločin, ki se ne sme ponoviti, kot vprašanje razmerja med lokalnim prebivalstvom in romsko skupnostjo ter kot kompleksno romsko problematiko, ki traja desetletja. »Tukaj je stvar postala resna, a hkrati komična« Osrednji del analize je bil namenjen hitremu političnemu odzivu vlade. Janez Markeš je vladne ukrepe označil za deloma smiselne in deloma protiustavne, pri čemer je kot nesmiseln izpostavil predlog o prepovedi brezplačne pravne pomoči Romom. Kot ključno politično potezo sta komentatorja izpostavila odstop pravosodne ministrice Andreje Katič in ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja. Markeš je ob tem ponudil oster vpogled: »Jaz bi nepoznavalsko in čez palec rekel, da sta bila odstopljena, ne da sta oba odstopila.« Analitika sta opozorila na protislovje v vladnem ravnanju. Medtem ko je Robert Golob pozive k lastnemu odstopu zavrnil kot neodgovorno »bežanje od problema«, je očitno menil, da to ne velja za ministra na »isti ladji«. Po Markeševem mnenju je bila ta hitra in radikalna poteza, vključno z obiskom Novega mesta, izvedena pod »Damoklejevim mečem, da bi iz tega nastala neka politična ujma, v kateri bi se recimo opozicija lahko politično okoristila«. Markeš ocenjuje, da si vladajoča koalicija pred bližajočimi se volitvami ne more privoščiti neučinkovitosti, saj bi sicer volitve izgubila. To je moment, kot je dejal, na katerega lahko »mirno zavihtiš desni populizem«, kar je Janez Janša po njegovem že začel s pozivi k odstopu vlade. Organizirani kriminal ali iskanje »kužnega subjekta«? Ali Žerdin je ponudil drugačen pogled na bistvo problema, rekoč, da je situacija v Novem mestu »napačno poimenovana«. Po njegovem ne gre primarno za romsko problematiko, temveč za »problem organiziranega kriminala«. Spomnil je na podobne težave v Mariboru v devetdesetih letih, a poudaril glavno razliko: »tokrat se problem delovanja organiziranega kriminala tako rekoč enači z etnično pripadnostjo«. Markeš je priznal, da povezave z romsko skupnostjo ni mogoče spregledati, in izrazil razumevanje za stisko lokalnega prebivalstva, ki je nenehno izpostavljeno krajami in vlomom. Njihova nejevolja je po njegovem upravičena. A prav v tem je po Markešu največja past. Opozoril je, da v takšnih razmerah »vzklijejo politike, ki tako nezmotljivo jasno ponavljajo vzorce iz tridesetih let v Nemčiji«. Po njegovih besedah je od take situacije »do prepoznave in obsodbe kužnega subjekta, grešnega kozla ali česarkoli samo en korak«. To je označil za »strahovito nevarnost« in dodal, da se ne sme dovoliti, da bi »vsi Romi nastradali zato, da bo razjarjena množica [...] šla v naslednjo stopnjo, to je iskanje kužnega subjekta in pogrom«. »Alibični sistem« in nevarni klici k samooborožitvi Žerdin je kot posebej nevaren Rubikon omenil »klic k temu, da se samooborožimo, samoorganiziramo«, ki ga je izrekel poslanec opozicijske stranke. Markeš je to označil za absolutno nesprejemljivo. Obenem sta komentatorja razpravljala o očitkih na račun policije. Žerdin je bil kritičen do »tarnanja policije«, češ da imajo premalo pooblastil. Pri tem se je skliceval na pogovor z nekdanjim kriminalistom, ki trdi, da pooblastil ni premalo. Markeš je problem lociral drugam – v sistemsko napako. Omenil je primer, ko so policisti nasilneža aretirali, »tožilstvo potem prepoznalo, da ni osnove za nadaljnji pregon«. Opozoril je na župane, ki že desetletja opozarjajo na problematiko, a so »vedno odbiti«. V Sloveniji po njegovem nastaja vtis, da imamo »birokratski aparat, ki se obnaša do te mere alibično, da poskuša zaščititi svojo trdnjavo [...], hkrati jim je pa popolnoma vseeno, ali se na področju, ki ga pokrivajo [...], kaj zgodi ali nič«. Rešitev: radikalna represija in pozitivna diskriminacija Markeš je kot rešitev predlagal dvotirni pristop. Priznal je, da represija sama po sebi dolgoročno ne reši ničesar, a hkrati »ta dogodek dokazuje, da brez nje tudi ne gre«. Zato je po njegovem na eni strani »treba zelo radikalno ukrepati tam, kjer je treba izkoreniniti kriminal«. To vključuje akcijo specialnih enot, ki bi prečesale osumljence, jih razorožile in ovadile. Prav tako je treba obravnavati socialne zlorabe, kot so primeri trinajstletnic, ki rojevajo otroke zaradi otroških dodatkov, kar je Markeš označil za zlorabo mladoletne osebe, ki bi jo morali preganjati že po obstoječi zakonodaji. Povezavo med kriminalnimi dejanji in socialnimi prejemki je treba vzpostaviti, podobno kot je država povezala obiskovanje šole in socialne prejemke. Na drugi strani bi bil Markeš osebno naklonjen uvedbi »pozitivne diskriminacije«. To bi pomenilo vlaganje v infrastrukturo v romskih naseljih, kot so vodovodi, ustanavljanje javnih podjetij za zaposlovanje Romov ter vpeljavo privilegiranega šolskega programa za njihovo opolnomočenje. Vse to ob »radikalnem pogoju, da je vsak kriminal nedovoljen, prepovedan in ostro sankcioniran«.
