Prepih

RTVSLO – Val 202
  • 0.0 (0)
  • NEWS COMMENTARY
  • UPDATED WEEKLY

Kolumna Prepih. Razmišljanja štirih različnih opazovalcev življenja. Kolumnisti prve sezone so: Bojan Ivanc, glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije Liu Zakrajšek, pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja Primož Velikonja, reševalec, Zdravstveni dom Kočevje Jasna Podreka, sociologinja, Filozofska fakulteta v Ljubljani

  1. JUN 19

    Liu Zakrajšek | Nekaj popolnega

    Poletje in hrepenenje. Ti dve besedi sta v moji zavesti povezani kot obeska na isti ogrlici. Samo poleti se počutim, kot da je lahko življenje za kak dan res popolno, pa ne glede na to, kaj se dogaja. Mestni pločniki v polmraku dišijo drugače, bolj resnično. Nebo nad Slovensko se zvečer obarva v ravno pravšnji odtenek grozdno vijolične. Poleg tega pa sem poletje od nekdaj povezovala s hrepenenjem po nečem popolnem: po popolnem fantu, v katerega se bom zaljubila, popolnem popoldnevu plavanja v popolnem zalivu, ki se ga bom spominjala za vedno, popolnem potovanju v neznano. S tem hrepenenjem povezujem tudi knjige. Oziroma zgodbe. Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli. Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za  tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena. Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih  prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas. Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.

    4 min

  2. JUN 12

    Bojan Ivanc | Bogastvo naroda

    Slovenska gospodinjstva, ki jih je približno 600 tisoč, imajo skupaj za kakšnih 230 milijard evrov premoženja. To za triinpolkrat presega letni bruto domači proizvod, 107 tisoč evrov premoženja na prebivalca. Na prvi pogled je to zelo veliko, vendar je povprečno evropsko gospodinjstvo še premožnejše, saj ima v lasti premoženje, ki obsega petkrat toliko kot evropski bruto domači proizvod. Razlog je to, da je glavnina evropskega premoženja v državah, v katerih imajo tržni oziroma kapitalistični sistem uveljavljen dlje kot v Sloveniji. Poleg tega so evropska gospodinjstva bolj zadolžena, to pomeni, da ima povprečno gospodinjstvo tako več premoženja kot tudi dolga, s katerim je financiralo nakupe. Približno dve tretjini premoženja povprečnega posameznika v Sloveniji sestavlja vrednost nepremičnin, ki jih ima v lasti. To pomeni 66 tisoč EUR na prebivalca, skupaj pa za 143 milijard evrov. Pri tem so upoštevane nepremičnine tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem. Na Hrvaškem imajo namreč slovenska gospodinjstva v lasti približno 110 tisoč enot, katerih skupno vrednost lahko določimo na približno 16 milijard evrov. Druga najpomembnejša naložba gospodinjstev je finančno premoženje. Njegova skupna vrednost je lani znašala 85 milijard evrov, to pomeni kakšnih 40 tisoč evrov na posameznika. Ta znesek se povečuje hitreje kot vrednost nepremičnin, ker so donosi od finančnega premoženja dolgoročno višji od rasti cen stanovanjskih nepremičnin, hkrati pa se povečujejo vplačana sredstva oziroma prihranki. V desetih letih se je finančno premoženje Slovencev povečalo s 43 na 85 milijard evrov, torej se je podvojilo. Tretja najpogostejša oblika premoženja Slovencev so naložbe v plemenite kovine, najpogosteje v zlato, delno pa tudi v srebro, platino in druge plemenite kovine. Na podlagi uradnih podatkov o uvozu in izvozu zlata ocenjujem, da imajo slovenska gospodinjstva v lasti vsaj za štiri milijarde evrov plemenitih kovin, to je 1.900 evrov na posameznika. Če se osredotočimo le na finančno premoženje Slovencev, vidimo, da je glede na bruto domači proizvod skoraj še enkrat nižje kot v EU-27. Tudi njegova sestava je precej drugačna od povprečne evropske. Največji del premoženja slovenskih gospodinjstev – 29 odstotkov – je neposredno v obliki lastniških deležev podjetij; to je posledica načina privatizacije, pa tudi velikega pomena manjših podjetij in odsotnosti res velikih institucionalnih vlagateljev, kot so pokojninski skladi. Ti v Sloveniji upravljajo manjši obseg sredstev. Večino tega premoženja ima tako v lasti manjši delež gospodinjstev. Ta delež je sicer precej podoben tudi v povprečnem evropskem gospodinjstvu. Drugi najpomembnejši delež v kolaču finančnega premoženja obsegajo depoziti na vpogled, torej denarna sredstva pri bankah, ki jih lahko gospodinjstva takoj dvignejo za kakšen poseben namen – porabo ali naložbo. Njihov delež je 27-odstoten, skoraj še enkrat višji od povprečja v Evropski uniji. To kaže tako na veliko previdnost oziroma preudarnost slovenskih gospodinjstev kot na skrb pred prihodnostjo. Delež drugih bančnih vlog, ki so pretežno vezane, je pri slovenskih gospodinjstvih 9-odstoten, za četrtino nižji kot v Evropski uniji. Presenetljiv je tudi 9-odstotni delež finančnega premoženja v obliki gotovine; to je trikrat višji delež kot v Evropski uniji. Slovenska gospodinjstva torej bolj kot preostala evropska hranijo del finančnega premoženja v bankovcih. To je verjetno posledica konservativne narave nekoliko starejših gospodinjstev, pa tudi sive ekonomije. Pomembna razlika strukture premoženja povprečnega slovenskega gospodinjstva od strukture evropskega izvira iz precej nižjega deleža zavarovanj in pokojninskih shem ter enot investicijskih skladov. Slovenska gospodinjstva imajo le desetino svojega finančnega premoženja v obliki naložbenih zavarovanj in pokojninskih shem, medtem ko je ta delež v Evropi skoraj dvakrat večji. Pri enotah investicijskih skladov, h katerim pretežno sodijo vzajemni skladi, pa je ta delež v Sloveniji 6-odstoten, pol manjši kot v Evropi. Zelo zanimiv podatek je tudi, da je stopnja varčevanja slovenskih gospodinjstev osma najvišja v Evropski uniji in povprečen posameznik z dohodki privarčuje pribl. šestino svojega dohodka. Na drugi strani pa so slovenska gospodinjstva peta najmanj zadolžena v Evropi; pri tem povprečni finančni dolg slovenskih gospodinjstev obsega 40 odstotkov povprečnega letnega dohodka. Pri evropskih je ta delež 80-odstoten. Če potegnemo črto pod temi podatki, lahko sklepamo, da smo zelo varčen narod, vendar svoje premoženje še vedno plemenitimo tako, kot da se pripravljamo na gospodarsko recesijo ali skoraj vojne razmere. Menim, da je to posledica izkušenj starejših generacij, ki so, ne nazadnje, najmočnejši segment lastnikov premoženja. Z menjavo generacij pričakujem povečevanje finančnega premoženja gospodinjstev, pa tudi dolga, na drugi strani pa vse večji pomen vlaganja v vzajemne sklade, naložbena zavarovanja, pokojninske sheme in neposredno na kapitalski trg. Pobudo za to je dal tudi nedavno sprejeti zakon o individualnih naložbenih računih. Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

    5 min

  3. JUN 5

    Jasna Podreka | Habemus Papam

    8. maja smo s Trga svetega Petra v Vatikanu lahko slišali znamenite besede: „Habemus Papam!“ (Imamo papeža!) Novi papež je postal Američan Robert Francis Prevost, ki je prevzel ime Leon XIV. A kot nekoga, ki se že vrsto let ukvarja s preučevanjem spolno specifičnega nasilja in s posebno pozornostjo že leta spremljam tudi primere spolnih zlorab v Katoliški cerkvi, me ob izvolitvi novega papeža ne zanima toliko njegova teološka usmeritev, temveč predvsem vprašanje, kakšno politiko bo vodil na področju boja proti spolnemu nasilju in zlorabam znotraj RKC. Ali bodo njegov pontifikat pospremile ne samo besede, ampak tudi bolj konkretna dejanja. Njegovi predhodniki se z njimi žal ne morejo pohvaliti. Ko je leta 2013 papež Frančišek nastopil pontifikat, je obljubil “odločen boj” proti spolnim zlorabam v RKC. Obljubil je, da bo Cerkev “še močneje” ukrepala proti tovrstnim zločinom, in se osebno opravičil za zlorabe, ki so jih zagrešili duhovniki. V te besede je bilo vloženega veliko upanja – zlasti žrtve spolnih zlorab znotraj RKC so prvič verjele, da bodo pod njegovim pontifikatom dosegle težko pričakovano pravico. Če ne v materialnem smislu, pa vsaj v simbolnem – s konkretnimi dejanji, ki bi jasno sankcionirala povzročitelje in dala nedvoumen signal ničelne tolerance. Vendar pa, kot smo lahko spremljali delo papeža Frančiška več kot desetletje in kot opozarjajo raziskovalci tega področja ter preiskovalni novinarji, besedam niso sledile resne spremembe in konkretna dejanja. Leta 2019 je papež Frančišek sicer sklical srečanje o zaščiti mladoletnih in ranljivih odraslih oseb znotraj RKC v Vatikanu, a dogodek je ostal predvsem simboličen. Leta 2021 je odprl možnost kazenskega pregona škofov, ki so zlorabe prikrivali – vendar v praksi skoraj ni bilo konkretnih sankcij. Zloglasni primer nekdanjega kardinala Theodora McCarricka je res pripeljal do njegove odstavitve, a šele pod pritiskom javnosti in dolgo potem, ko so bile zlorabe že dobro dokumentirane. Papež je leta 2022 uvedel novo zakonodajo (Vos estis lux mundi), ki naj bi olajšala prijavljanje zlorab, vendar po ocenah žrtev, aktivistov in dobrih poznavalcev sistema RKC sistem še vedno ostaja netransparenten, odgovornost pa razpršena in pogosto nedosegljiva. Nekateri preiskovalni novinarji in poznavalci kanonskega prava opozarjajo, da je papež Frančišek imel tudi eno ključnih vlog pri pometanju pod preprogo enega večjih škandalov spolnih zlorab znotraj RKC – primera zlorab, ki jih je zagrešil jezuit Marko Ivan Rupnik. Obtožbe o njegovih zlorabah niso zgolj špekulacije, kot bi nekateri želeli prikazati, temveč temeljijo na številnih, usklajenih in podrobnih pričevanjih žrtev, pa tudi prič, ki so Rupnika osebno poznale. Te izjave so bile prepoznane kot verodostojne ne le v širši javnosti, temveč tudi znotraj določenih delov klera in drugih predstavnikov Cerkve, ki so jih odkrito podprli in jim verjamejo. Skladno s tem in zaradi teh obtožb, ki so jih ocenili za verodostojne, je Rimsko vodstvo Družbe Jezusove oz jezuitskega reda leta 2023 Marka Rupnika z dekretom izključila iz njihovega reda. Jezuitska skupnost je tudi javno izrazila podporo žrtvam, in vero v iskrenost njihovih pričevanj. Prav tako pa ne gre spregledati, da je že pred javnimi obtožbami pater Ivan Rupnik dobil eno najstrožjih kazni znotraj Cerkve. Vatikan je slovenskega jezuita že leta 2019 začasno ekskomuniciral, torej izobčil iz Cerkve, ker je žensko, s katero je imel spolne odnose, odvezal greha. To dejanje, znano kot absolutio complicis, je strogo prepovedano in prinaša ekskomunikacijo. A ekskomunikacija je bila v nekaj dneh preklicana. Kasneje, ko je ta inforamcija prišla v javnost, so se začela pojavljati ugibanja, zakaj je do tega prišlo in kdo je ekskomunikacijo preklical. Dobro obveščeni viri in poznavalci kanonskega prava so si enotni, da je edina oseba, ki je imela po cerkvenem pravu oblast, da to stori, papež Frančišek osebno. To dejstvo – da je bil Rupnik izobčen in nato hitro rehabilitiran – je ključni element kritik, da je bilo v tem primeru uporabljeno dvojno merilo: uradno stroga ničelna toleranca do spolnih zlorab, v praksi pa sistem zaščite. Dejstvo, da je Rupnik svoja dejanja lahko izvajal več desetletij, tiči prav v tem, da je bil ves čas zaščiten – in še danes ostaja zaščiten – od najvišjih cerkvenih krogov. Nihče ga do danes ni jasno in odločno ustavil. Ta okoliščina osvetljuje širšo dinamiko primera in kaže na sistemsko naravo zatajevanja, ki je zlorabe omogočila in jih dolgo ohranjala v senci. Primer Marka Ivana Rupnika je pri tem le eden izmed bolj odmevnih – a nikakor ne osamljenih. Iz do sedaj znanih podatkov je mogoče zaključiti, da tovrstni škandali niso samo individualni ekscesi, ampak plod globoko zakoreninjene sistemske zlorabe. Storilci za nasilna dejanja uporabljajo zlorabo duhovnosti, Cerkev pa v ozadju vodi notranje boje za moč in utišanje žrtev, z namenom varovanja ugleda institucije. Vprašanje, ki se zato zastavlja ob izvolitvi novega papeža, je, ali bo novi pontifikat prinesel le nove besede ali končno tudi zavezujoče, učinkovite in javno transparentne ukrepe – katerih cilj bo razkrivanje resnice in ne ščitenje ugleda institucije s prekrivanjem vsega, kar bi lahko njen ugled okrnilo. A žal tudi papež Leon XIV. svoj pontifikat začenja z nahrbtnikom očitkov o dvojnih merilih, ko gre za vprašanja spolnih zlorab. A kljub vsemu ostaja vsaj iskrica upanja – da se bo Katoliška cerkev končno zavedla razsežnosti teh zločinov in prevzela odgovornost, tudi z javnim priznanjem svojih napak, brez pometanja pod preprogo in brez neomejenega ščitenja institucije na račun diskreditacije žrtev. Boj proti spolnim zlorabam v Cerkvi ni boj proti veri ali proti Cerkvi sami – je boj za pravico, za dostojanstvo in za resnico, ki mora biti močnejša od vsake ideologije, vsakega prepričanja in vsakega varovanja ugleda.Doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

    7 min

  4. MAY 29

    Primož Velikonja | 200 ljudi za eno življenje

    Zgodilo se je pred tremi leti. Prejeli smo paničen klic očividcev, da je s strehe padel mlajši moški. Lokacija – Smuka. Precej oddaljena vas. Petnajst minut nujne vožnje iz Kočevja. Ob prihodu na kraj dogodka je poškodovanec, ki je bil pri zavesti, ležal na hrbtu. Pogledam streho in ocenim, da je višina najmanj osem metrov, to pomeni, da so na telo delovale izjemne sile. Ob poškodovancu sta bila poleg preostalih očividcev tudi oče in brat, ki sta bila prestrašena in zaskrbljena. Večjih zunanjih krvavitev ni bilo opaziti. Nemudoma smo aktivirali helikoptersko ekipo nujne medicinske pomoči. Naredil sem hitro oceno osnovnih vitalnih funkcij. Dihanje je bilo rahlo pospešeno, srčni utrip v mejah normale in dobro tipljiv. Izstopal je le kapilarni povratek, ki je trajal med štiri in pet sekund, to pa je lahko prvi znak šoka. Opravil sem hitri travmatološki pregled in opazil modrico na desni spodnji strani prsnega koša. Ta predel je bil občutljiv in boleč na dotik. Očividci so povedali, da naj bi med padcem prav s tem delom telesa zadel v voziček, ki je bil pokončno postavljen ob hiši. Začeli smo oskrbo. Poleg kisika smo vzpostavili veliki intravenski liniji, to je pogoj, da lahko poškodovancu nadomeščamo izgubljeno tekočino. Prejel je traneksamično kislino, ki je v prvi uri nujna in dokazano zmanjšuje notranjo krvavitev. Sledila sta imobilizacija celotnega telesa in odvoz na predvideno lokacijo za predajo pacienta helikopterski ekipi. Siniša je bil v manj kot uri v reanimacijskem prostoru Univerzitetnega kliničnega centra. Stanje poškodovanca se je takoj po prihodu nenadoma poslabšalo. Prišlo je do nenadnega padca krvnega tlaka, trebuh je narastel. Nemudoma so ga odpeljali v operacijsko dvorano. Siniša je utrpel hudo poškodbo jeter, ki je povezana s 60- do 70-odstotno verjetnostjo smrti, predvsem zaradi hude krvavitve. V takih primerih je treba hitro zagotoviti veliko količino krvi, in sicer v nekaj minutah, da možgani dobijo dovolj kisika. Za njegovo življenje so je bojeval multidisciplinaren tim zdravnikov – anesteziologov, kirurgov, intenzivistov, interventnih radiologov, medicinskih sester in fizioterapevtov, ki so vsak po svoje prispevali svoj delež. Zaradi zahtevnosti oskrbe so nekateri prišli na pomoč tudi v svojem prostem času. Za zdravljenje bolnikov pri operativnih posegih je običajno potrebnih pet do deset enot krvi. Za njegovo reševanje in zdravljenje pa so v 24 urah potrebovali skoraj 200 enot krvi oziroma 100 litrov, za to pa je kri moralo darovati 200 krvodajalcev. To je bil rekord slovenske transfuzijske medicine. Siniša se je po hudih zapletih in dolgotrajnem zdravljenju prebudil. Danes je živ in zdrav. Živi normalno življenje. Po zaslugi celotne verige pomoči, ki je bila v danem trenutku na voljo, predvsem pa zaradi krvodajalcev, ki so s svojim dejanjem ključni člen v verigi preživetja. Četrtega junija zaznamujemo dan slovenskega krvodajalstva. Siniševa zgodba naj nam bo opomnik, da je darovanje krvi najmanj, kar lahko prispevamo za sočloveka. V življenju vsak dan sprejemamo veliko odločitev. Nekatere so nepomembne, druge lahko rešijo življenje. Tistih dvesto krvodajalcev ni vedelo, da bodo ravno njihove kaplje krvi pomenile razliko med tem, ali družina izgubi sina in brata ali pa ga dobi nazaj.Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

    4 min

  5. MAY 22

    Liu Zakrajšek | Utrinki

    Francoski pisec Xavier de Maistre je bil konec osemnajstega stoletja zaradi prepovedanega dvoboja 42 dni v hišnem priporu. Ker takrat še ni bilo Instagrama in Tiktoka, ni mogel ravno viseti na telefonu, zato je napisal knjigo z naslovom Popotovanje po moji sobi – premislek o knjigah, ki so sestavljale njegovo domačo knjižnico, in kosih pohištva: postelji, naslanjaču, pisalni mizi in tako naprej. Za neko drugo pisalno mizo, v čisto drugem stoletju, smo tudi mi, udeleženci pisateljske delavnice, ki so jo nedavno priredili v prostorih LUDe knjigarne na Trubarjevi, po navdihu prej omenjene knjige pisali o popotovanju po interierju knjigarne; predmeti, knjige, lončnice, pokvarjen radio in gramofonska plošča naj bi bili vizualni utrinki naše postojanke. Ampak skoraj vsak kotiček te knjigarne poznam kot svoj žep, sem pomislila kot nekdanja prodajalka v točno tej knjigarni; le kaj naj novega opazim? In potem, kot da bi kdo pritisnil na gumb, so me preplavili občutki.Nisem ena tistih, ki pišejo dnevnik, nikoli nisem imela fotoaparata, ki bi ga zares uporabljala, dvakrat sem se preselila v tujino in vsakič ugotovila, da imam čisto malo materialnih stvari in da sem že marsikaj zavrgla. Vedno sem samo drvela prihodnosti naproti, prav malo mar mi je bilo za to, ali kakšen dragocen spominek na neko potovanje ali neko obdobje zavržem ali ne; in čeprav je pisateljičina naloga, da beleži, jaz nikoli nisem. Skoraj se ne spominjam več svojega maturantskega plesa, čeprav se mi je zdel to najpomembnejši dogodek leta, h kateremu je seveda sodilo veliko vina, nekaj razmazanih bleščic in presenetljivo lep nočni sprehod po izpraznjeni Miklošičevi. Zabeležila sem samo te drobne utrinke. Le trenutke. Le robove sestavljanke, vmes pa je nekakšna praznina. In ko sem prejšnji petek v tišini sedla za pisalno mizo v knjigarni, v kateri sem nekoč delala, in upirala oči zdaj v zvonček nad vrati zdaj v vzorčke na temno zeleni preprogi, me je naenkrat preplavilo tisoč drobnih podrobnosti, spominov, na primer na točno določeno popoldne, ko sem krasila plastično božično smrečico v kotu, ali na točno določeno jutro, ko sem pila kavo na stopnicah, na to, kakšne skrbi sem imela takrat, na prijateljico, ki me je obiskala v knjigarni s hčerkico, ki takrat še ni hodila, ampak se je plazila po točno tej preprogi, zdaj pa je že v vrtcu. Vsi vtisi so bili tam, kjer sem jih pustila. Leta 2020 sem se tik pred izbruhom korone vrnila iz Prage, v kateri sem preživela zimski semester. Skozi okna garsonjere sem gledala notranje dvorišče naše stavbe in sanjarila o ljudeh za zagrnjenimi zavesami na drugi strani. Tistega stanovanja se spomnim predvsem po nespečnosti, ki sem jo tedaj preživljala, na kavču sem buljila v modrikasti odsev televizorja kot sobna rastlina in prvotno navdušenje nad svojo sobo se je spremenilo v nenavadno hrepenenje po ljudeh ‒ katerih koli ljudeh, ki so prav tako kot jaz trpeli za nespečnostjo, po sorodnih nočnih pticah. In ko sem se vrnila domov, tako polna načrtov za večere, ki jih ne bom preživela sama, se je začelo prvo obdobje zaprtja, izolacije. In spet sem bila sama v svoji sobi. Kadar nisem delala za faks ali posedala na balkonu, sem sanjarila o svoji praški zimi, o ulicah, ki sem jih prečesala po dolgem in počez, v mislih sem opazovala nevidna ozvezdja na nevidnem zemljevidu mojih dni v tujem mestu, v katerem sem prvič živela čisto sama. In kar naenkrat me je prešinilo tisoč majhnih podrobnosti tistega stanovanja, ki jih prej nisem niti opazila, slišala sem zvok mikrovalovke, v mislih sem se sprehajala gor in dol po kuhinji na deževen večer. Nisem si zapisovala, toda nekaj se je vendarle zapisalo. Vame. Med drugim zaprtjem sem prav tako dolge večere preživljala doma, zaprta v svoji sobi, tokrat neki drugi; včasih sem brala, včasih poslušala glasbo. Podobno kot avtor Popotovanja po moji sobi sem poskušala ob pomoči domišljije pobegniti izmed zaprtih sten. Nisem pa bila tako pozorna na svojo sobo, predvsem sem želela čim prej iz nje. Kar hočem povedati, je pravzaprav to, da se mi v dvajsetih ves čas dozdeva, da puščam za seboj obdobja in prostore in da je čas prehitro minil, da bi jih lahko kot metulje ujela v kozarec svojih misli. To je za pisateljico slabo. Malo spominov, malo podrobnosti, malo gradiva. Ampak morda zame ne velja rek daleč od oči, daleč od srca. Šele ko od nekod odidem, ko se kaj konča, ko kaj pogrešam, skozi moje misli zavijugajo spomini. Vse zgodbe, ki nekaj pomenijo, so kar naenkrat tu. Ko zazvoni zvonček nad vrati knjigarne, stopi skozi vrata mlajša verzija mene, to, kar sem nekoč bila, in mi poda svinčnik. Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

    5 min

  6. MAY 15

    Presenetljiva bilanca trgovinskih vojn

    Trgovinske vojne Združenih držav s svetom še ni konec, vendar je sedanja bilanca vpliva na realno gospodarstvo in na finančne trge precej drugačna, kot smo menili pred mesecem dni. Eden od najpomembnejših trdnih podatkov o stanju v gospodarstvu je BDP, ki se je v ZDA v prvem četrtletju letošnjega leta skrčil za 0,3 odstotka. To je bil prvi padec v zadnjih treh letih, kar je na prvo žogo za marsikoga potrditev, da so ZDA na zanesljivi poti v recesijo zaradi sunkovitega preobrata k vodenju agresivne ekonomske politike. Vendar ni tako. Napoved dviga carin je namreč močno pospešila rast uvoza v ZDA, saj so distributerji in domači proizvajalci pohiteli z nabavami pred uveljavitvijo višjih carinskih stopenj, pri čemer nekatere pozneje sploh niso bile uveljavljene ali pa so bile uveljavljene po nižji stopnji. Investicije in potrošnja gospodinjstev sta se povečali, medtem ko se izvoz in potrošnja države nista pomembno spremenila. Končna prodaja domačim zasebnim kupcem se je povečala približno toliko kot v zadnjem četrtletju lanskega leta, za 3 odstotke, kar pomeni, da se kazalniki pesimizma v potrošnji niso odrazili tudi v realnem padcu prodaje. Tudi cene v ZDA se zaradi carin niso povečale. Nasprotno, njihova rast se je zniževala, kar je bilo povezano tako z nižjimi cenami energentov kot nižjo rastjo drugih cen. V prvem četrtletju so bile cene za ameriške potrošnike medletno višje za 2,7 odstotka – marca le še za 2,4 odstotka – medtem ko se je umirila tudi rast osnovne inflacije, ki ne vsebuje cen energentov in sezonske hrane. Te cene so se povečale nekoliko bolj, v prvem četrtletju za dobre 3 odstotke. Ključni trdni podatki torej kažejo, da se kaj posebej dramatičnega v ameriškem gospodarstvu ni zgodilo. Potrošnja ameriških gospodinjstev predstavlja dve tretjini ameriškega BDP in prodaja na drobno se je vsaj v prvem četrtletju še povečevala. Stopnja brezposelnosti ostaja nizka in je na nivoju pred izbruhom pandemije covida-19. Dinamika uvedbe novih carin tudi zelo verjetno ne bo takšna, kot je to veljalo ob prvih napovedih ameriškega predsednika, kar je spoznal tudi sam po negativnem odzivu delniškega in obvezniškega trga. Obenem ameriška in kitajska podjetja intenzivno iščejo načine, kako se izogniti sedanjim visokim carinskim stopnjam. Na izvoz blaga s Kitajske v ZDA namreč znaša carinska stopnja 145 odstotkov, v drugo smer pa 125 odstotkov. Tako podjetja poročajo nižjo vrednost blaga, ki ga izvozijo, in na znižano vrednost plačajo kupci nižjo vrednost carine. Lahko pa tudi spremenijo poreklo blaga na način, da ga izvozijo v drugo državo, iz katere se carine ne obračunajo ali pa obračunajo po nižji stopnji. Prav opisana prilagodljivost podjetij kaže, kako težko je v praksi izvajati carinsko politiko v svetu, ki je zelo globaliziran. V ponedeljek sta Združene države in Kitajska po kratkih pogajanjih v Ženevi sporočili, da sta vsaj za obdobje 90 dni pripravljeni uveljaviti nižje carinske stopnje na medsebojno trgovinsko menjavo. Združene države so jo znižale s 145 na 30 odstotkov, Kitajska pa s 125 na 10 odstotkov. Čas je, da analiziramo tudi podatke za Evropsko unijo. V prvem četrtletju letošnjega leta se je obseg BDP v Evropski uniji po prvi oceni povečal za 0,3 odstotka, kar je podobna rast kot v zadnjem četrtletju preteklega leta. K tej rasti je pomembno prispevala kar 3,2-odstotna rast BDP na Irskem, ki zaradi statistične posebnosti beleženja izdatkov za razvoj svetovnih multinacionalk občasno beleži zelo visoko gospodarsko rast. Prav tako se je BDP ponovno povečal v Nemčiji in Avstriji, in sicer za 0,2 odstotka. Tudi zadnji podatki o razpoloženju v aprilu v ameriškem in evropskem gospodarstvu kažejo, da so prisotni le znaki umirjanja rasti, ne pa znanilci velikih padcev v realnem gospodarstvu. Omeniti pa je treba še eno okoliščino, ki izrazito pozitivno vpliva na Evropo, in sicer nižje cene energentov in surovin. Cene surovin in energentov so se za evrske kupce v aprilu tretji mesec zapored pocenile, in sicer tokrat kar za desetino. K temu so v pomembno prispevale cenejše energetske surovine, katerih cene so bile na najnižji ravni po juniju 2021. Drugi mesec zapored so upadle tudi cene drugih surovin, in sicer za šest odstotkov. K padcu cen surovin je opazno prispeval tudi močnejši evro, ki je v odnosu do ameriškega dolarja v enem mesecu pridobil 3,8 odstotka in je predstavljal dobro tretjino celotnega padca cen surovin za evrske kupce. Med pomembnejšimi cenami fosilnih energentov, ki so bistvene za evropske kupce, se je povprečna cena sodčka nafte brent v aprilu znižala za desetino in je v povprečju dosegla 60,4 evra za sodček, kar je najmanj po avgustu 2021.To pripisujemo zaostrenim zunanjetrgovinskim odnosom med ZDA in trgovinskimi partnericami, zlasti Kitajsko, kar bi se ob zastoju sklepanja trgovinskih sporazumov lahko odrazilo v nižji svetovni gospodarski rasti in manjšem povpraševanju po surovi nafti. Prav tako je k temu prispevalo zvišanje proizvodnje surove nafte držav članic naftnega kartela OPEC. Če torej potegnemo črto pod bilanco trgovinskih vojn, lahko ugotovimo, da resnih razlogov za paniko ni, kar so dejansko ugotovili tudi delniški trgi, ki so v slabem mesecu dni pridobili desetino svoje vrednosti. Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

    6 min

  7. MAY 8

    Jasna Podreka | Tista deklica, ki sem bila

    V preteklih dneh je v javnost prišla novica, da si je Virginia Giuffre, ena najvidnejših in najpogumnejših prič proti Jeffreyju Epsteinu, vzela življenje. Bila je ženska, ki je kot nekdanja žrtev spolne trgovine in zlorab javno spregovorila o tem, kako jo je Epstein kot mladoletno rekrutiral, spolno izkoriščal in izročal vplivnim moškim, med drugim tudi britanskemu princu Andrewu. Kljub vsemu, kar je prestala, je našla moč, da je spregovorila. Prvič se je javnosti izpostavila že leta 2011 in postala ena ključnih prič pri razkritju globalne mreže spolnega izkoriščanja. S tem je prekinila tišino, ki je leta varovala zlorabljevalce, in postala simbol upora proti elitam, prepričanim o svoji nedotakljivosti. Njeno pričevanje ni le razgalilo enega najmračnejših sistemov zlorab sodobnega časa, temveč je postalo tudi simbol preživetja in boja za resnico v svetu, v katerem so žrtve pogosto utišane ali diskreditirane. Virginia Giuffre je postala obraz poguma, s katerim je kljubovala strukturam moči, denarja, vpliva in molka. A njena smrt ni samo še ena novica v hrupu vsakdanjih naslovnic, je boleč opomin, da spregovoriti o nasilju ne pomeni nujno doseči pravico. Da pogum, ki ga slavimo, ne pomeni nujno tudi rešitve. In da so zgodbe številnih žrtev še prepogosto zgodbe počasnega zloma, ki se ne začnejo z zlorabo, temveč z odločitvijo, da o njej spregovorijo. Zgodba Virginie Giuffre nas zato opominja, naj se ne zadovoljimo s površinskim občudovanjem njenega poguma, ampak se zazremo v breme, ki ga je ta pogum nosil. Virginia namreč ni bila poražena tisti trenutek, ko je kot najstnica postala žrtev spolnega izkoriščanja. Bila je preživela. Bila je ena redkih, ki so vstale in glasno pokazale s prstom na svoje zlorabljevalce, med katerimi niso bili neznanci, temveč vplivni moški, varovani z bogastvom, političnimi zvezami in institucijami. Na poti, ki naj bi peljala k resnici in pravici, pa jo je čakala druga past: dvom, sodniške analize njene verodostojnosti, sramotenje v medijih, posmeh, psihološki linč, pravne manipulacije. Vsak korak naprej je bil obenem tudi spust v novo obliko bolečine – v svet, v katerem je bila še naprej predmet dvomov, konstantne analize, sodb, razpravljanja, brez pravice do miru. Zgodba Virginie razgalja globoko zablodo sodobne družbe, ki deklarativno spodbuja žrtve, naj spregovorijo. V teoriji žrtvam vzklikamo: “Spregovori!, Zaupaj!, Povej!” Ko pa to storijo, jih pogosto pustimo same. Ali še huje – kaznujemo jih. Z vprašanji, kot so: Zakaj šele zdaj?, Zakaj je šla tja?, Zakaj se ni branila?, Zakaj je govorila, kakor je?, Zakaj se je nasmehnila v kamero?. Kaj kmalu se težišče pozornosti premakne. Žrtev, ki spregovori, najprej doživi val pozornosti, celo občudovanja, za tem pa pride val dvomov. Namesto da bi se vprašanja usmerila k tistim, ki so odgovorni za nasilje, se začnejo postavljati vprašanja o njej: o njenih motivih, o doslednosti njenih izjav, o njenem življenjskem slogu. Pogum, ki ga je pokazala, se zamegli pod težo sumničavosti, kot bi bila sama odgovorna za breme, ki ga nosi. In tako ni več ženska s svojo zgodbo, temveč projekcija tujih dvomov, predsodkov in pričakovanj. Institucije, ki bi morale ščititi, postanejo hladne, se distancirajo. Pravniki razpravljajo, mediji iščejo senzacijo, javnost pozablja. Ko odmevi utihnejo, ostaneš sam – z razgaljenim telesom, ki ga je svet analiziral, razstavil na koščke in pozabil sestaviti nazaj. Z glasom, ki počasi utihne. Z bremenom, ki je pretežko. Tudi tisti, ki delamo z žrtvami, to občutimo. Njihovo breme postane tudi naše. Vidimo odpor institucij, odpoved zaveznikov, sistem, ki pogosteje verjame storilcu kot žrtvi. Pomagamo, a vemo, da je to včasih boj z mlini na veter. Kajti nasilje ni le dejanje posameznika. Je del struktur, ki jih nočemo razstaviti, v globine katerih ne želimo pogledati.Doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

    5 min

  8. APR 24

    Primož Velikonja | Roke, ki premagujejo čas

    Roke, ki premagujejo čas, niso le prispodoba. So resničnost vsakdanjika reševalcev motoristov — tistih, ki v boju s sekundami nosijo življenje na dlani. Prvi poskusi reševanja z motorjem, ki so temeljili na entuziazmu in prostovoljstvu, segajo globoko v devetdeseta leta. Leta 2002 smo začeli z organizirano obliko reševanja na motorju. Ponosen sem, da sem bil del pionirske ekipe, ki je brez dvoma orala ledino skrajševanja dostopnih časov v primeru intervencij, ko je bilo ogroženo življenje.Reševanje z motorjem zahteva celega človeka, absolutno prisotnost v času in prostoru. To ni samo služba. Je del življenja, ki ga občutijo najbližji člani družine. Za reševalca na motorju je poleg odličnega obvladovanja motornega kolesa in izjemnega strokovnega znanja pomembno tudi obvladovanje samega sebe v najbolj stresnih in intenzivnih okoliščinah. Delo reševalca motorista se začne s prihodom na mesto dogodka, kjer te pričakajo nepredvidljivi prizori. Običajno si sam z nekaj očividci, ki jih moraš v zelo kratkem času pridobiti na svojo stran, saj ti postanejo neprecenljiv vir pomoči. Po zvočniku se zasliši motor. Oblečem zgornji del kombinezona, nadenem si čelado in se oglasim dispečerju. Pove, da grem na obrobje Ljubljane, kjer oživljajo mlajšega človeka. Takrat še nismo imeli navigacije. Področje pokrivanja je bilo treba dobro poznati, da si lažje obvladoval stres. Dispečerji so imeli ogromno znanja in fotografski spomin za lokacije. V določenih primerih te je dispečer prek UKV-povezave pripeljal do točnega kraja dogodka. Prižgem motor, lučke, sireno in se odpeljem čez rampo. Vožnja s svetlobno in zvočno signalizacijo predstavlja ogromen stres že v reševalnem vozilu. Na motorju je to stres na potenco. Sireno imaš pod sedežem, tako da čutiš tudi vibracije. Srčni utrip poskoči na 160 udarcev v minuti. Boj se začne. Predvidevanje je ključno, da lahko varno prideš na lokacijo. Na Tržaški ulici se vsa vozila primerno umaknejo in naredijo tako imenovani reševalni pas, da lahko grem varno po sredini. V ogledalu zagledam osebno vozilo, ki mi sledi. Le nekaj metrov za mano. Brezglavo, noro in nerazumljivo. Pokažejo se vse frustracije posameznikov, ki na ta način hranijo svoj ego, ne razmišljajo pa o posledicah, ki sledijo. Obvestim dispečerja, naj obvesti policijo, da objestnega voznika ustavijo. Pridem na kraj dogodka, kjer je mama in še nekaj očividcev. Eden od prisotnih, ki je bil vidno utrujen, je izvajal stise prsnega koša. Nemudoma poskrbim za menjavo in enega od laikov prosim, da začne stiskati. Po nekaj minimalnih popravkih je bil zelo suveren. Odprem kovčke, v katerih  imam vso potrebno medicinsko opremo, in se fokusiram na namestitev defibrilacijskih elektrod. Analiziram bolnikov srčni ritem. Ventrikularna fibrilacija. Odlično, si mislim sam pri sebi. Imamo dobro izhodišče. Glasno opozorim prisotne in izvedem defibrilacijo. Začnemo s ciklom temeljnih postopkov oživljanja. Medtem oskrbim dihalno pot in vzpostavim intravensko pot. Po dveh minutah reanimacije vzpostavimo cirkulacijo. Pacient je zadihal še pred prihodom ekipe nujnega reševalnega. Zazvoni pozivnik. Huda prometna nesreča na ljubljanski obvoznici. Ekipo nujnega reševalnega vozila prosim, naj mi pomagajo nadomestiti porabljeno opremo, in odhitim naprej. Kljub vsem treningom nekaj mesecev pred sezono in dobri psihofizični kondiciji je to še vedno služba, kjer ne veš, ali se boš vrnil nazaj. To se je pokazalo že zelo hitro, ko je naš kolega Peter doživel hudo prometno nesrečo, ki je močno zarezala med vse nas. Moje globoko spoštovanje vsem reševalcem, ki se s prvim majem podajajo na misijo. Srečali jih boste v Ljubljani, Mariboru in na obali. In tako, tam zunaj, na vročem asfaltu in v tihih bitkah za vsako življenje, delujejo tisti, ki ne iščejo priznanja. Njihov pogum je tih, a brezmejen. Njihove roke so tiste, ki rešujejo, njihova srca tista, ki dajo. Življenje rešujejo roke, ki ne iščejo slave. Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

    5 min
See All (31)

About

Kolumna Prepih. Razmišljanja štirih različnih opazovalcev življenja. Kolumnisti prve sezone so: Bojan Ivanc, glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije Liu Zakrajšek, pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja Primož Velikonja, reševalec, Zdravstveni dom Kočevje Jasna Podreka, sociologinja, Filozofska fakulteta v Ljubljani

Information

  • Creator
    RTVSLO – Val 202
  • Years Active
    2024 - 2025
  • Episodes
    31
  • Rating
    Clean
  • Copyright
    © (C) RTVSLO 2023
  • Show Website
    Prepih