Sledi časa RTVSLO – Prvi

Za zgodbo o treh čeladah je bilo odločilno sodelovanje muzejev: Medobčinskega muzeja Kamnik, Dolenjskega muzeja Novo mesto in Narodnega muzeja Slovenije. Kamničani so namreč pripravili razstavo – Mamut po mamutu v Novem mestu, sledilo je poizvedovanje o negovski čeladi z Vrhpolja pri Kamniku, ta pa je spodbudila pogovore o čeladah, ki jih hrani dolenjski muzej. Tako je nastal projekt, imenovan Skrivnostne poti negovskih čelad, ki vsaka zase prinaša nenavadne poti, zgodbe in usode teh izjemnih halštatskih predmetov. Vse to so potem strnili v razstavo, ki so ji dodali katalog in kratke videofilme. V njih predstavijo usodo čelade iz Novega mesta, ki so jo nepridipravi ukradli. Dodani so posnetki, ki so nastali pri sinu znamenitega zbiratelja Sadnikarja, ki je pridobil čelado z Vrhpolja pri Kamniku. Tu pa je bila tudi predstavitev čelade s Kope nad Kompoljami, ki je nekoč krasila vodnjak v Lukovici. O teh čeladah izvemo več v oddaji Sledi časa.

Danes se zdi, da so najrazličnejše finančne afere stalnica v naši družbi in če del njih pristane le v drobnem tisku kakšne črne kronike, se v druge zaradi njihove razsežnosti ali posebnosti zlahka za nekaj dni ali tednov uprejo oči vse slovenske javnosti. Ta pojav pa ni nič tako zelo novega, še več, kljub temu da slovensko ozemlje nikoli ni bilo v samem središču kapitalističnih dejavnosti in denarnih tokov, se lahko skozi zgodovino »pohvalimo« s celo vrsto večjih finančnih škandalov. In enega prvih, ki je širše odmeval v slovenski javnosti, bomo zarisali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali v 70. leta 19. stoletja, ko je Ljubljano dodobra pretresla finančna afera soproge lesnega trgovca Terezije Aristoteles, ki je na koncu pripeljala tudi do zelo odmevnega sodnega procesa. Pri zarisovanju te zgodbe, polne mešetark, visokih obresti, ponarejenih menic in ogorčenja, da so se tovrstnih mahinacij povrh vsega polotile ženske, nam bo pomagal asistent na Inštitutu za novejšo zgodovino dr. Ivan Smiljanić, ki je afero Terezije Aristoteles ter njen širši družbeno-zgodovinski kontekst popisal v članku za Zbornik Andreja Studna, ki je nedavno izšel pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Celje se ponaša z bogato in dobro ohranjeno zapuščino dveh fotografskih mojstrov. Prenovljena Fotohiša Pelikan je poseben muzejski prostor, ki v največji meri predstavlja življenje in delo fotografa Josipa Pelikana. V njej se je ustavil čas, muzealci so zelo tankočutno posegli v prenovo in uspelo jim je tisto, kar v takih primerih ne uspe vedno. Ohranili so sporočilo in dušo zanimive zgodbe, ki govori o življenju in ustvarjalnosti. Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.

Avtomobil, kot vse kaže, vozi proti križišču, na katerem se bo odločala njegova usoda: ali se bo spremenil v okolijsko nevtralno, ali vsaj do okolja prijazno napravo, ali pa ga bodo premagale druge oblike sodobne mobilnosti. Res je, da se to vprašanje za zdaj pojavlja samo v razvitem delu planeta in da se večina človeštva še vedno vozi v napol razpadajočih škatlah, ki jim je do vsebine njihovih izpuhov kaj malo mar. V oddaji Sledi časa pa nas Marko Radmilovič vodi do avtomobilske preteklosti, ko so bila vprašanja o ekološki ustreznosti zadnja na meniju tudi na naših tleh. Pomembnejša je bila poraba goriva, najpomembnejše pa je bilo, »kako do avta sploh priti«. Med sprehodom po zasebni zbirki starih jugoslovanskih avtomobilov bomo pogledali v jugoslovansko avtomobilsko preteklost, ne bomo pa se ustrašili niti avtomobilske prihodnosti.

Jeseni leta 1920 so na železniški postaji v Ljubljani izstopili mornariški častnik s tropsko čelado na glavi, mlada Japonka v kimonu, dva otroka, oblečena po evropski modi in osem majhnih kužkov, pekinžanov. Če gre za dogodek, ki bi pozornost nedvomno vzbudil tudi danes, pa je bil za Ljubljano pred dobrim stoletjem, ko je bilo stikov med oddaljenimi deželami toliko manj, to resnično neobičajen prizor. Še toliko bolj, ker - kot bomo videli - ni šlo le za kakšne ekscentrične turiste, ki bi se po nekem slučaju odločili obiskati prvo Jugoslavijo in jo po nekaj tednih tudi zapustili, ampak za zakonca, ki sta se v Ljubljano iz Pekinga preselila za stalno, s seboj pa privlekla tudi na desetine kubikov redkega kitajskega pohištva in umetnin, ki vse do danes tvorijo največjo zbirko tovrstnih predmetov pri nas.Nenavadno zgodbo o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondō Kawase oziroma Mariji Skušek ter njuni fascinantni zbirki - ki so si jo ljudje v sredini preteklega stoletja ogledovali kar pri njima doma, od 29. maja naprej pa bo na ogled tudi v Slovenskem etnografskem muzeju - sta nam za tokratne Sledi časa pomagali predstaviti dve izmed avtorjev razstave Azija sredi Ljubljane v SEM-u, sinologinji dr. Helena Motoh z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in dr. Nataša Vampelj Suhadolnik z ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Marija in Ivan Skušek, Slovenski etnografski muzej

V Sloveniji imamo mnogo pomnikov, ki nas opominjajo na našo burno, pogosto nasilno, še pogosteje pa tragično preteklost. Mnogi teh pomnikov so tudi padli: ali v prah ali v pozabo, ko so se družbene okoliščine spremenile. A odnos do kulture spomina je odnos do lastne preteklosti, se pravi, odnos do temin časa, iz katerih prihajamo in ki nas je oblikoval v to, kar smo. Obstaja način, da spomine ujamemo v obliko, ki ni do nikogar žaljiva in ki se ne podreja muham vsakokratne ideologije ali preferencam voditeljev naroda. Če smo del narave, kot radi gromoglasno poudarjamo v trenutkih skromnosti, se lahko naš spomin ujame tudi v naravi. In prav to je uspelo nekemu profesorju in danes njegovim potomcem na posestvu v Petanjcih v občini Tišina. Marko Radmilovič je obiskal eno izmed spominskih prireditev, ki se skozi vse leto odvijejo v Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih.