Vznesen zagovor prevajalske dejavnosti, ki ga je že pred kakim desetletjem napisala francoska filologinja in filozofinja Barbara Cassin, je še posebej relevanten zdaj, ko se zdi, da zaradi vse bolj zmogljive umetne inteligence človeških prevajalcev sploh ne potrebujemo večV Sloveniji se je, kot kažejo podatki, v zadnjih nekaj letih vpis na študijske programe prevajalstva ter različnih sodobnih jezikov – zlasti germanskih in romanskih – opazno zmanjšal. Pa ne gre samo za Slovenijo; trend je globalen. Za ilustracijo: v Veliki Britaniji se je število mladih, ki se hočejo učiti francosko na univerzitetni ravni, v zadnjem desetletju zmanjšalo za dobrih 60 odstotkov, medtem ko so univerze po Združenih državah v približno istem obdobju menda ukinile skoraj tisoč programov, na katerih je bilo doslej mogoče študirati moderne evropske jezike, kot so nemščina, italijanščina ali portugalščina, jezike, skratka, za katere je njega dni veljalo, da prinesejo tistim, ki jih obvladajo, določen družbeno-kulturni prestiž. Strokovnjaki pravijo, da takemu razvoju stvari po eni strani botruje dejstvo, da je skoraj povsod na svetu za uspeh tako v akademski kakor v poslovni sferi danes dovolj že standardno srednješolsko znanje angleščine, še zlasti ker nam – in to je drugo pomembno dejstvo, ki ga v tem kontekstu nikakor ne smemo prezreti – vse tisto, česar ne znamo sami povedati v tem ali onem tujem jeziku, pomaga povedati umetna inteligenca. Bliskovit razvoj osupljivo zmogljivih strojnih prevajalnikov, utemeljenih na velikih jezikovnih modelih, v očeh mladih, ki se vpisujejo na univerzo, pač pomeni, da v učenju jezikov in prevajanju slej ko prej vidijo nekaj preseženega, tehnološko obsoletnega, nekaj, kar v prihodnje ne bo rezalo spodobno debelih rezin preživetvenega kruha. Vse to je pravzaprav kar lahko razumeti, le da ni čisto jasno, ali se učenju različnih jezikov ter gibkemu prehajanju med njimi res lahko odrečemo, ne da bi pri tem izgubili nekaj neskončno krhkega in dragocenega. Če, na primer, v roke vzamemo Hvalnico prevajanju, nekoliko filozofsko intonirano razpravo o problemih prevajanja, ki jo je pred desetletjem napisala svetovno priznana francoska filologinja Barbara Cassin in ki jo je za založbo Studia humanitatis v slovenščino pred nedavnim prevedla Ana Monika Habjan, tedaj uvidimo, da človek, ki obvlada več jezikov in prevaja med njimi, ne skrbi le za pretakanje idej med različnimi kulturnimi okolji, ampak v resnici v družbenem smislu odpira prostor za toleranco, blagohotnost in širino duha, ki jih našemu vse bolj posurovelemu času primanjkuje. To je najbrž slišati nekoliko preveč vzneseno, da bi tako misel smeli vzeti z vso resnostjo, in vendar smo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali, zakaj bi bilo Barbari Cassin in njeni Hvalnici prevajanju vsekakor vredno pozorno prisluhniti. Pri tem nam je pomagal dr. Aleš Mendiževec, raziskovalec na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, ki je Hvalnici prevajanju pripisal spremno besedo. Foto: Lucas van Valckenborch – Babilonski stolp, 1594, izrez (Wikipedia, javna last)
