Zakaj nekateri bogataški negativci z velikega platna absolutno odbijajo, medtem ko nas drugi vendarle neustavljivo privlačijo?»Pohlep, ob pomanjkanju boljših besed, je dober,« pravi Michael Douglas v slovitem monologu iz filma Wall Street, pod katerega se je podpisal režiser Oliver Stone. Se pa Douglas tu seveda ne ustavi, temveč v vlogi brezvestnega investitorja Gordona Gekka, za katero je leta 1987 prejel tudi oskarja za najboljšega igralca, nadaljuje: »Pohlep se nikoli ne moti. Pohlep deluje. Pohlep razjasni sleherno situacijo in izraža samega duha evolucije. Naj gre za pohlep po življenju, po denarju, po ljubezni ali znanju, pohlep je obraz nezadržnega vzpona človeštva.« Te besede so se razločno vpisale v naš kolektivni kulturno-zgodovinski spomin. Berejo se namreč kot nekakšen eleganten destilat dominantne ideologije zadnjih nekaj desetletij na Zahodu; so esenca neoliberalizma, njegovega – ob pomanjkanju boljših besed – temeljnega etosa. No, kar se ni vpisalo v naš kulturno-zgodovinski spomin, pa je, da je jedrno sporočilo filma, sporočilo Wall Streeta kot celote, natanko nasprotno razmišljanju Gordona Gekka. Oliver Stone, čigar levičarske simpatije niso nikakršna skrivnost, namreč skuša pokazati, kako pohlep spodjeda tradicionalne vrednote, kot sta pošteno delo in osebnostna integriteta, pokazati skuša, kako pohlep razgrajuje ključne medčloveške, družbene vezi, ne nazadnje skuša pokazati, kako pohlep uničuje tudi t. i. realno gospodarstvo. Vse to film poskuša, gledalke in gledalci pa smo si zapomnili – in najbrž vsaj malo tudi ponotranjili – predvsem poglede, stališča in vrednote karizmatičnega negativca Gekka. Zakaj? Morda zato, ker se vrtoglavega bogastva vedno drži nekaj magnetično, neustavljivo privlačnega? – Ta argument sicer zveni precej prepričljivo, a zakaj potem nihče ne sanjari o tem, da bi nekega dne postal odtujeni magnat à la Charles Foster Kane iz Državljana Kana, legendarne mojstrovine Orsona Wellsa iz leta 1941? Zakaj nikomur ne pade na misel, da bi svoje življenje živel kot gospod Potter, brezčutni, hladnokrvni skopuh iz filma Čudovito življenje, ki ga je leta 1946 posnel Frank Capra? Pravo vprašanje, ki si ga v tem kontekstu torej velja postaviti, je slej ko prej tole: zakaj nekateri bogataški negativci z velikega platna absolutno odbijajo, medtem ko drugi vendarle zapeljivo mamijo? K temu pa morda lahko dodamo še tole podvprašanje: ali je filmov, ki zasledovanje in kopičenje bogastva ter življenje na veliki nogi prikazujejo v privlačnejši luči, kaj več, odkar sta ob koncu 70-ih let 20. stoletja Margaret Thatcher in Ronald Reagan sprožila neoliberalno revolucijo? – Odgovore smo v tokratnem, filmsko obarvanem Kulturnem fokusu iskali v pogovoru z dr. Jelo Krečič, filozofinjo, raziskovalko in predavateljico na več fakultetah, članicah Univerze v Ljubljani. Foto: Lionel Barrymore v vlogi gospoda Potterja iz Caprovega filma Čudovito življenje; poznavalci sedme umetnosti, ki jih je leta 2003 k sodelovanju povabil Ameriški filmski inštitut, so gospoda Potterja postavili na šesto mesto lestvice 50 največjih zlikovcev v zgodovini ameriškega filma (Wikipedija, javna last)
