Kulturni fokus

RTVSLO – Prvi
  • 0.0 (0)
  • Arts
  • Updated Biweekly

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

  1. 4d ago

    Kitajski klasični romani

    Med 14. in poznim 18. stoletjem je na oni strani velikega zidu nastalo več romanov, ki sicer sodijo med največje dosežke kitajske književnosti, a jih na Zahodu še danes le slabo poznamo. Kaj torej zamujamo?»Cesarstvo, ki je bilo dolgo razdruženo, se bo naposled spet združilo; in cesarstvo, ki je bilo dolgo združeno, se bo naposled spet razdružilo. Tako je bilo od vekomaj.« Takole, udarno in velikopotezno, se začenja Romanca treh kraljestev, eden najboljših, najpomembnejših, najvplivnejših, sporočilno najkompleksnejših in med bralkami in bralci tudi najbolj priljubljenih kitajskih romanov vseh časov – le da zanj v Sloveniji pa menda tudi drugod na Zahodu povečini še slišali nismo. In nekaj podobnega bi najbrž lahko rekli tudi za drugih pet del, ki jih Kitajke in Kitajci po tradiciji umeščajo v srce svojega romanesknega oziroma, širše, literarnega kanona: za Razbojnike iz močvirja Liangshan pa za Potovanje na zahod, za Slivov cvet v zlati vazi, za Sanje v rdeči sobi in za Učenjake. Kaj torej zamujamo? Za kakšne zgodbe in junake, za kakšno vznemirjenje in napetost, za katere življenjske modrosti in uvide, za kakšne stilistične umetelnosti, za kakšno priložnost pobliže spoznati ali nemara celo bolje razumeti deželo na oni strani velikega zidu se navsezadnje prikrajšamo, če puščamo ta dela ob strani, če puščamo, da te klasike kitajskega romanopisja še naprej ostajajo neprebrane? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo in prevajalko Katjo Kolšek, ki je za založbo Beletrina predlani neposredno iz izvirnika prevedla lep kos Slivovega cveta v zlati vazi. Foto: stenska poslikava iz cesarske Poletne palače v Pekingu, ki upodablja prizor med Lin Daiyu in Jia Baoyujem, ljubimcema iz romana Sanje v rdeči sobi (Shizhao / Wikipedija)

  2. Sep 25

    Živi spomeniki režimov: od lip in hrastov za Habsburžane do Titovih 88 dreves

    Naše okolje je še danes polno političnih dreves, posajenih na čast vladarjem ali velikim zgodovinskim dogodkomVladajoči posamezniki in ideologije so svojo moč od nekdaj utrjevali tudi s tem, da so svoje podobe in simbole vtisnili v prostor okrog nas. In vendar se je šele po francoski revoluciji uveljavil nenavaden običaj, v katerem so oblasti za ovekovečenje lastne veličine ali pomembnih državotvornih dogodkov začele tudi saditi drevesa. Naša krajina je tako prepredena z vrsto teh neobičajnih, živih spomenikov, ki zrcalijo našo zgodovino: od Napoleonovih drevoredov, dreves v čast habsburških monarhov, zasaditev za jugoslovanskega kralja Aleksandra, akcije oseminosemdesetih dreves za Josipa Broza Tita v socialistični Jugoslaviji, pa vse do osamosvojitvenih lip. V današnjem Kulturnem fokusu bomo govorili o tem, kako so različni režimi skozi spominska drevesa vpisovali svojo ideologijo v našo pokrajino in kakšna je bila usoda teh dreves ob menjavah političnih sistemov in protestih proti oblastem. O političnih drevesih, ki so praviloma posajena z velikim pompom in močno simbolno noto, skozi svoje dolgo življenje pa na koncu za nas spričo pozabe marsikdaj postanejo čisto navadna drevesa, bomo govorili z zgodovinarjem dr. Ivanom Smiljanićem z Inštituta za novejšo zgodovino, ki politična drevesa raziskuje v okviru podoktorskega projekta Političnost drevesa: sajenje spominskih dreves in politična drevesna krajina na Slovenskem med 1879 in 2021. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: sajenje lipe kralju Aleksandru Karadžordževiću v Mežici, 1930-1937, hrani Pokrajinski arhiv Maribor: Enota za Koroško

  3. Sep 18

    Ekspedicije mlajšega brata Franca Jožefa in vipavski diplomat v Egiptu

    Ferdinand Maksimilijan in Anton Lavrin sta bila različna človeka, vendar ju povezujejo diplomacija, potovanja, znanost, zbirateljstvo in zanimanje za oddaljene kulture. Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, je bil človek brez jasno določene politične vloge, vendar veliko bolj kozmopolitski od svojega brata. Radovednost, želja po odkrivanju novega, zbiralska strast in ustvarjalni duh so ga vodili od poveljevanja mornarici in navdušenja nad znanstvenimi odpravami do političnega eksperimenta s prevzemom oblasti v Mehiki. Miramare je postal izraz njegove želje, da bi okoli sebe ustvaril svet, v katerem bi se povezovali narava, umetnost, znanost in predmeti iz različnih delov sveta. Pomemben del tega sveta je bil Egipt. Tu se njegova zgodba poveže z Antonom Lavrinom, ki je slovenskemu in takratnemu habsburškemu svetu prispeval nekaj zanimivih staroegipčanskih starin. Še posebej sta znana njegova sarkofaga, ki ju je dal pripeljati v Vipavo, svoj rojstni kraj. Kot avstrijski generalni konzul v Aleksandriji je namreč postal tudi zavzet raziskovalec in zbiratelj egipčanskih starin. Del svoje zbirke je leta 1853 prodal Maksimilijanu za miramarsko zbirko. Maksimilijan je predmete vključil v svoj osebni svet Miramara. Njuno srečanje odraža širšo mrežo diplomatov, popotnikov in zbirateljev, po kateri so se v 19. stoletju širili predmeti in znanje. Maksimilijan je pozneje podobno željo po povezovanju in preoblikovanju sveta prenesel v politiko. V Mehiki, kjer se je končala njegova življenjska ekspedicija, pa je trčil ob realnost, ki je ni bilo mogoče urediti po njegovi predstavi. Tomislav Kajfež, Narodni muzej Slovenije dr. Vesna Kamin Kajfež dr. Miha Preinfalk, ZRC SAZU - Zgodovinski inštitut Milka Kosa dr. Gregor Antoličič, ZRC SAZU - Zgodovinski inštitut Milka Kosa Fotografija: Staroegipčanska antropomorfna krsta s človeško mumijo 680 let pr. n. št., najdba: Luksor, Egipt Stalna razstava Egipčanska zbirka v Narodnem muzeju Slovenije na Muzejski

  4. Sep 11

    Nova branja starih arheoloških krajin: »Zastavljamo si vprašanja, na katera prej sploh nismo pomislili«

    Arheologija danes ne raziskuje le posameznih predmetov, grobov in utrdb, temveč skuša iz različnih sledov rekonstruirati celotno življenje nekdanjih skupnosti in se bolj usmeriti na posameznika. Zanima jo, kako so bila naselja organizirana, kdo je imel v njih posebno vlogo ter kako so se ljudje povezovali z drugimi okolji in skupnostmi. Ugotavljamo, katere živali so vzrejali, s katerimi obrtmi so se ukvarjali, s čim so trgovali in na kakšnih razdaljah, kakšen pomen so imele sorodstvene vezi, kaj so ljudje jedli in kako je bila hrana vključena v verska pravila in predstave, zaradi česa so zbolevali, kako so se zdravili. Že dolgo predstave o preteklih družbah črpamo iz podob in ostankov naselij, načinov pokopa, iz pogrebnih ritualov in grobnih značilnosti ter grobnih pridatkov. Ti kažejo na obstoj družbenih razlik, elit in posameznikov z večjo močjo in ugledom. Tudi raziskovanje naselbin omogoča, da takšno družbo vidimo v njenem vsakdanjem in kultnem okolju. Najdbe kažejo na vodilne skupine, bojevnike in aristokracijo, pa tudi na ljudi, ki so opravljali posebne obrede in verske naloge, med njimi svečenike in svečenice. Posebej zanimiv je Pungrt nad Igom, kjer so arheologi odkrili ostanke obsežnega utrjenega naselja z urejenimi stavbami, ulicami in potmi. Takšna zasnova kaže, da je bila skupnost dobro organizirana in da je bilo življenje v naselju bolj zapleteno, kot bi lahko prehitro sklepali. Če Pungrt s pojavom zgodnjega urbanizma pomembno dopolnjuje podobo železnodobne družbe in njenega načina življenja, pa zahodnoslovenski Berjač pri Podbeli, ki velja za prvo s sodobno arheološko metodo raziskano najdišče v Breginjskem kotu, ostaja pomembno mesto kompleksnih pogrebnih obredov in kultov železnodobnih prebivalcev. Sodobna arheologija, ki združuje podatke iz različnih virov in različnih znanstvenih področij, se poslužuje tudi novih pristopov, metod, analiz in tehnologij. Lidarski posnetki razkrivajo sledove nekdanjih naselbin in poti, ki jih na površju pogosto ne opazimo, mikromorfološke in druge geoarheološke analize pa omogočajo raziskovanje drobnih plasti in sledov človekovih dejavnosti. S histološkimi analizami lahko pod mikroskopom preučujemo zgradbo kosti in drugih ostankov, genetske analize pa pomagajo raziskovati sorodstvene povezave, izvor in gibanje ljudi ter živali. Sogovornika: arheolog dr. Boštjan Laharnar, kustos za prazgodovino in vodja Arheološkega oddelka Narodnega muzeja Slovenije, in arheolog dr. Matija Črešnar, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, Univerza v Ljubljani. Fotografija: Gradec pri Krnu, bronasta figuralna situla (hrani Tolminski muzej; foto: Tomaž Lauko), v članku Železnodobno grobišče na Gradcu pri Krnu (avtorja: Boštjan Laharnar in Miha Mlinar), Arheološki vestnik (73, 2022).

  5. Sep 4

    Ritualne uganke in starodavni kulti iz keramične stekleničke in z lončarskega vretena

    Keramika je eno najpogostejših in najpomembnejših arheoloških gradiv. Ker se žgana glina dobro ohranja, lahko raziskovalci danes že iz majhnih odlomkov posod razbirajo številne podatke o življenju ljudi v preteklosti – od načinov izdelave in prehrane do trgovskih povezav, tehnologije in kulturnih stikov. Keramični predmet tako ni več le »lonček« ali črepinja, temveč vir številnih informacij o ljudeh, ki so ga izdelali in uporabljali. Z raziskovanjem lipidov, torej kemičnih ostankov maščob, ki se lahko ohranijo v poroznih stenah keramičnih posod, lahko keramika razkrije tudi, kaj so ljudje nekoč jedli. Z analizami lipidov je mogoče ugotoviti, ali so bile posode uporabljene za shranjevanje ali pripravo živalskih maščob, rastlinskih olj, mesa ali mlečnih izdelkov. Takšne raziskave omogočajo vpogled v prehrano neolitskih skupnosti in velike spremembe, ki jih je prinesel prehod od lovstva in nabiralništva h kmetovanju. Še posebej zanimivi so sledovi mleka in mlečnih izdelkov, saj pomagajo razumeti razvoj zgodnjega kmetijstva.Tudi Ajdovska jama pri Nemški vasi je pomemben primer, kako lahko keramika pomaga pri raziskovanju preteklih družb. To izjemno jamsko grobišče iz mlajše kamene in bakrene dobe pri nas raziskovalcem pomaga razumeti uporabo prostora, način življenja ljudi in predvsem "nenavadne" pogrebne rituale. Ti so vključevali keramiko, kamnito orodje, kosti in druge ostanke. V širšo zgodbo o skupnosti sodijo tudi izpostavljanje in premeščanje človeških posmrtnih ostankov ter navade darovanja živil in drugih predmetov. Jama tako ni bila le grobišče, temveč tudi prostor posebnega pomena oziroma svetišče, kjer so se odvijali obredi, povezani s kultom posmrtnega življenja. Sogovornica: arheologinja dr. Manca Vinazza s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki vodi projekt POTTERIA – Lončarske tradicije v pozni prazgodovini kot odmevi okoljskih in družbenih sprememb. Fotografija: Keramična steklenička iz Ajdovske jame, avtorica fotografije: dr. Lidija Korat Bensa, Zavod za gradbeništvo

  6. Aug 28

    Zoisova palača v epicentru slovenskega razsvetljenstva

    Največja zasebna palača v Ljubljani je bila na prehodu iz 18. v 19. stol., ko je v njej živel baron Žiga Zois, intelektualno središče slovenskih dežel in jo torej smemo šteti za enega od rojstnih krajev našega narodaNa jugovzhodnem koncu starega mestnega jedra Ljubljane, med Križankami in levim bregom Ljubljanice, stoji Zoisova palača. Ker gre za največjo zasebno palačo v središču naše prestolnice, bi zgradba najbrž bila že samo zaradi tega vredna pozornosti umetnostnih zgodovinarjev. Ker pa je v njej, kot seveda razkriva že njeno ime, v drugi polovici 18. in na začetku 19. stoletja živel nihče drug kot baron Žiga Zois, vodilna figura našega razsvetljenstva, lahko mirno rečemo, da je bila ta palača nekaj časa pravzaprav v samem epicentru znanstvenega in umetnostnega življenja na Kranjskem. Še več: kolikor so Linhart, Vodnik, Kopitar, Japelj in drugi Zoisovi varovanci prav pod baronovo gostoljubno streho in s pomočjo njegove širokogrudne finančne zaslombe lahko razvijali ideje, iz katerih je pozneje v 19. stoletju vzbrstelo naše narodno gibanje, toliko smemo reči, da je Zoisova palača pravzaprav eden od rojstnih krajev slovenstva. In vendar smo se kar precej načakali, preden se je predstavitve pestre zgodovine te stavbe in ključne vloge, ki jo je odigrala v našem kulturnem življenju, nekdo lotil na sistematično pregleden način. Ta podvig je naposled uspel dr. Metodi Kemperl, umetnostni zgodovinarki in predavateljici na Oddelku za likovno pedagogiko ljubljanske Pedagoške fakultete. V skrbno raziskani razpravi Zoisova palača v Ljubljani, ki je predlani ugledala luč sveta v sozaložništvu Slovenske matice in Pedagoške fakultete, je dr. Kemperl namreč natančno popisala, kako je palača zlagoma dobila svojo današnjo podobo, obenem pa razkrila, kdo vse je – poleg Žige Zoisa samega, kajpada – s to impozantno zgradbo povezan. No, za nameček pa bo tisti, ki po pričujoči monografiji poseže, dobil tudi dober vpogled v vse tisto skrito delo sobaric in kuharic in vrtnarjev in vseh drugih, brez katerih prizadevanj bi Zoisova palača kratko malo ne mogla biti ena najodličnejših ljubljanskih, kranjskih oziroma slovenskih hiš 18. stoletja. Na kaj vse bi torej veljalo pomisliti, ko se danes brezskrbno sprehajamo po Bregu mimo Zoisove palače, smo v pogovoru z dr. Kemperl skušali izvedeti v tokratnem Kulturnem fokusu. Foto: Zoisova palača v Ljubljani (Wikipedija, javna last)

  7. Aug 21

    Je potres, ki je v 14. stoletju opustošil slovenske dežele, Kamnik oropal za njegovo jezero?

    Staro ljudsko izročilo pravi, da je Kamnik nekoč stal ob robu precej velikega jezera. Je to čista izmišljija ali pa se v teh zgodbah, pesmih in govoricah skriva več kot le zrno resnice?Si lahko predstavljate ledeniško jezero in visoko nad njim grad, ki stoji na strmi pečini? No, zdaj pa v svoji domišljiji še dvignite pogled od mirne jezerske gladine in poglejte proti severnemu obzorju; si tam lahko zamislite alpske gorske vrhove? – Seveda si jih, saj ste točno tako podobo videli, ko ste zadnjikrat obiskali Bled! Toda etnologinja, folkloristka in dolgoletna raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, dr. Marija Klobčar, pravi, da bi točno tak prizor z jezerom in gradom nad njim in gorami v ozadju videli, če bi se s časovnim strojem odpravili v 14. stoletje in obiskali – Kamnik … Ne verjamete? – Potem najbrž še niste prebirali intrigantne razprave Zvonovi so sami zapeli : naravne nesreče in kolektivni spomin, ki jo je dr. Klobčar pred nedavnim objavila pri Založbi ZRC in v kateri svojo analizo ljudskega slovstvenega gradiva, ki se nam je ohranilo, ter nekaterih verovanj in običajev s širšega kamniškega konca spretno povezuje z modernimi geološkimi raziskavami, da bi navsezadnje prepričljivo pokazala, da je Kamnik nekoč res stal na bregu ne prav majhnega jezera. A če je tako, tedaj se je seveda treba vprašati, kaj se je s tem fantomskim jezerom pravzaprav zgodilo? Kako je možno, da je jezero bilo in da ga danes ni več? In zakaj so ljudske pesmi in povedke tisti nepogrešljivi ključ, ki odpira vrata te skrivnosti? – Prav to so tudi vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Marijo Klobčar. Foto: freska iz cikla Apokalipsa Nikolausa Wurmeserja v kapeli Marijinega vnebovzetja na gradu Karlštejn na Češkem, ki najverjetneje prikazuje potres l. 1348 v Beljaku (detajl z naslovnice knjige Zvonovi so sami zapeli)

  8. Aug 14

    Na letalskih poletih med Beogradom in New Yorkom so v 60. letih prirejali razstave in prodaje umetnin

    Zoran Kržišnik – Žirovničan, ki je svetu odprl slovensko grafično umetnost in slovensko grafiko potavil na zemljevid sveta Ko govorimo o kulturni zgodovini Žirovnice, najprej pomislimo na Franceta Prešerna, Matijo Čopa, Antona Janšo, Frana Saleškega Finžgarja in Janeza Jalna, a kraj je zaznamoval tudi umetnostni zgodovinar in svetovljan Zoran Kržišnik. Zoran Kržišnik je bil eden najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, likovnih kritikov in kulturnih menedžerjev 20. stoletja. Rodil se je v Žirovnici, v družini, povezani z znamenitim Antonom Kržišnikom – Trebušnikom, in že od mladosti ostal močno povezan z domačim okoljem pod Stolom. Čeprav ga je življenjska pot vodila v Ljubljano in nato v številna svetovna umetniška središča, Žirovnica zanj nikoli ni postala le oddaljen spomin. Po študiju umetnostne zgodovine je začel delati v Moderni galeriji, katere ravnatelj je postal leta 1957. Njegova velika vizija je bila slovensko umetnost povezati s svetom. Najpomembnejši dosežek na tej poti je bil Ljubljanski grafični bienale, ki je bil prvič organiziran leta 1955 in je pod njegovim vodstvom postal ena najpomembnejših mednarodnih prireditev grafične umetnosti. Kržišnik je s številnimi mednarodnimi stiki in sodelovanji pomagal uveljaviti slovenske umetnike ter Ljubljano oblikovati v pomembno središče grafične umetnosti. Zgovoren primer njegovega prizadevanja je grafična mapa Grafika Ljubljana ’71, s katero je želel dosežke slovenskih grafikov predstaviti tudi mednarodni javnosti. Tako si je mogoče zdaj v Čopovi rojstni hiši ogledati razstavo Grafika Ljubljana '71 & Zoran Kržišnik. Kljub svetovljanskemu življenju se je Kržišnik vračal domov. V sedemdesetih letih si je nad Selom pri Žirovnici zgradil hišo, ki je postala več kot le dom – v njej je uredil galerijo in sprejemal umetnike, kustose, galeriste ter prijatelje iz različnih delov sveta. Tako je prostor pod Stolom za nekaj časa postal stičišče domače in svetovne umetnosti. Kržišnikova zgodba je zato zgodba o človeku, ki je znal povezati na videz oddaljena svetova. Iz majhne gorenjske vasi je stopil na svetovni umetniški oder, vendar pri tem ni izgubil občutka za domači prostor. Prav v tem je njegova posebnost: Žirovnico je nosil s seboj v svet, hkrati pa je svet prinašal nazaj pod Stol. Sogovorniki: Andrej Jemec, slovenski slikar, univerzitetni profesor, akademik                      dr. Nadja Zgonik, slovenska umetnostna zgodovinarka, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje                      Matjaž Koman, direktor Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica fotografija: z naslovnice kataloga razstave (Janez Bernik, Adriana II, 1971, barvna jedkanica)

See All (100)

About

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Information

  • Creator
    RTVSLO – Prvi
  • Years Active
    2019 - 2026
  • Episodes
    102
  • Rating
    Clean
  • Copyright
    © (C) RTVSLO 2026
  • Show Website
    Kulturni fokus

You Might Also Like