Andrew Manze s Simfoniki Zahodnonemškega radia iz Kölna: ''Vedno se vprašam, ne glede na to, ali izvajam Schumannovo ali Bartokovo glasbo, kako naj bi ta glasba zvenela, in kako je skladatelj želel, da bi jo izvajali. Vprašanja so zelo podobna, kot če bi izvajali baročno glasbo, odgovori pa so seveda zelo drugačni. Imam pa še vedno enak zgodovinski pristop do izvajanja glasbe.'' Dirigent Andrew Manze Pogovor pripravila in prevedla Tjaša Krajnc Foto: Chris Christodoulou, https://nd-mb.si Gospod Manze, pozdravljeni znova v Sloveniji. Prvič sem vas poslušala leta 1994 kot violinista na baročni violini v triu z glasbo italijanskega baroka, po dobrih treh desetletjih pa ste pri nas kot dirigent s simfoničnim orkestrom in z romantično glasbo 19. stoletja. Zelo ste razširili svoja izvajalska obdobja, kako se je to spreminjalo in razvilo? AM: ''Moja glasbena pot se je razvijala podobno kot moje dirigiranje. Igral sem violino in vodil orkestre z mesta prve violine. Ko pa glasba postane bolj zapletena, je to veliko težje početi, zato sem odložil violino in začel dirigirati. Sčasoma sem začel vse več dirigirati, igral pa sem vse manj. Od tega je že 16 let, odkar violine ne igram več. Prav tako ne izvajam več veliko baročne glasbe, pravzaprav vse manj. Vse več pa se posvečam glasbi iz obdobij romantike, pa tudi 20. stoletja in izvajanju sodobne glasbe. V mlajšem obdobju sem igral z ansambli, ki so igrali na historična glasbila različnih baročnih obdobij, zdaj pa že dolgo ne igram na baročno violino. Kar pa se je spremenilo v tem času, odkar vas poznam, to je od leta 1994, ko sem s trijem Romanesca nastopil v Radovljici, je, da so se orkestri, ki igrajo na moderna glasbila, medtem zelo veliko naučili od glasbenikov, ki igrajo v skladu s historično izvajalsko prakso. Govorim recimo o fraziranju in glasbenem ravnovesju, zato upam, da bodo poslušalci ob naši izvedbi Schumannovih skladb: uverture k igri Nevesta iz Messine in Fantazije za violino in orkester slišali, da ne zveni tako gosto in težko – ljudje so namreč tradicionalno menili, da Schumann ni znal dobro orkestrirati, a to ne drži, menim, da smo njegovo glasbo izvajali z napačno zvočno predstavo.'' Vas je poznavanje historične izvajalske prakse v baročni glasbi spodbudilo tudi za čim bolj zgodovinsko ozaveščeno izvajanje poznejše glasbe, kot so v 19. stoletju obdobja romantike? AM: ''Vedno se vprašam, ne glede na to, ali izvajam Schumannovo ali Bartokovo glasbo, kako naj bi ta glasba zvenela, in kako je skladatelj želel, da bi jo izvajali. Vprašanja so zelo podobna, kot če bi izvajali baročno glasbo, odgovori pa so seveda zelo drugačni. Imam pa še vedno enak zgodovinski pristop do izvajanja glasbe. Zame je to zelo pomembno: ko sta v sporedu recimo Mendelssohn in Schumann, je nevarno, da če ne vprašate zahtevnih vprašanj, pride do enake izvedbe, kljub temu, da je njuna glasba zelo različna. Tudi, ko gre za glasbo, ki je v prostoru in času nastala zelo blizu, pa vendar lahko zveni zelo drugače. Zato se sam o teh stvareh veliko sprašujem, orkestri pa ta izvajalska vprašanja vedno bolje razumejo, s tem pa se je tudi prav zabavno ukvarjati.'' Spored ste sestavili iz štirih mojstrovin prve polovice in sredine 19. stoletja, pri čemer je najzgodnejšo delo Nedokončana simfonija Franza Schuberta. Kakšno je bilo vaše programsko vodilo? AM: ''Zelo zanimivo in nenavadno pri Schubertovi Nedokončani simfoniji je, da je to najstarejša skladba v našem sporedu, iz leta 1822, zame pa iz različnih razlogov zveni najbolj moderno. Prvič so jo izvedli šele leta 1865 na Dunaju, to je kar 43 let potem, ko jo je Schubert napisal. Takrat sta bila Schumann in Mendelssohn že mrtva, simfonijo pa je slišal Johannes Brahms. On in drugi poslušalci so bili zelo presenečeni, kako zelo moderno je zvenela ta simfonija, res sijajen, veličasten romanticizem. Schubertovo Nedokončano simfonijo štejem kot Osmo simfonijo, saj je bila Sedma simfonija, ki je v E-duru, muzikološko obdelana. To, Sedmo simfonijo, sem z orkestrom tudi večkrat izvedel, simfonija je celovita s štirimi stavki, ima vse melodije, ohranjeni so tudi pomembni podatki, manjka pa orkestracija. Nedokončana simfonija je definitivno Schubertova Osma simfonija.'' Kako pa ste zasnovali celoten koncertni spored in izbrali tudi obe koncertantni delo za violino? AM: ''Idejo za naš koncertni spored je ponudila violinistka Isabelle Faust. Pogovarjala sva se o Mendelssohnovem Koncertu v e-molu, strinjala se je, a je želela ob tem izvesti še nekaj drugega. Mendelssohnov koncert je mojstrovina in predstavi veliko izjemnih glasbenih potez, Isabelle pa je želela izvesti še drugačno skladbo in je izbrala Schumannovo Fantazijo, ki je ena skladateljevih zadnjih skladb. Fantazijo je napisal za violinista Josepha Joachima. Drama v Fantaziji je zelo drugačna, kot je glasbeno dogajanje v Mendelssohnovem tradicionalno napisanem virtuoznem violinskem koncertu. Schumannova Fantazija je po občutju temnejše in filozofsko zasnovano delo, ki se redko izvaja. Nato sem v sporedu dodal še Schumannovo uverturo, ki je tudi pozna in prav tako izvrstna skladba, ter Schubertovo Nedokončano simfonijo.'' Izvajate ta spored v več mestih ali ste na koncertni turneji? AM: ''S tem sporedom potujemo po Evropi, zelo prijetno je igrati koncerte v več mestih. Prvi koncert je bil v Kölnu, v domači dvorani Simfoničnega orkestra Zahodnonemškega radia, nato sta sledila koncerta v Ludwigsburgu in Nürnbergu, zdaj smo v Mariboru, nadaljujemo v dvorani Glasbenega združenja na Dunaju, turnejo pa končamo v Münchnu.'' Dirigirate več radijskim orkestrom v Nemčiji, kjer tudi sicer veliko dirigirate. Koliko pa se posvečate vodenju britanskih in drugih evropskih orkestrov? AM: ''Zelo veliko dirigiram v Nemčiji; zanimivo je, da kot angleški glasbenik izvajam skladbe Schumanna, Mendelssohna in Brahmsa z nemškimi orkestri, to je zame nekaj posebnega. Zelo me veseli, da so nemški glasbeniki pripravljeni poskusiti različne načine izvajanja, ne želim preveč spreminjati, le morda ponuditi drugačen pogled na tradicionalne izvajalske načine. Izvajam tudi glasbo Brucknerja, Mahlerja in Richarda Straussa. Vedno poskušam najti način za dobro sožitje glasbe in glasbenih izvajalcev. Veliko dirigiram tudi v Angliji, sodelujem pa tudi z orkestri v Združenih državah Amerike. V Veliki Britaniji sem glavni gostujoči dirigent z dvema orkestroma: s Filharmoničnim orkestrom iz Liverpoola in s Škotskim komornim orkestrom, ki sta zelo različna, a sem z obema v dobrem prijateljskem odnosu.'' Izvajate z orkestri poleg romantičnih del 19. stoletja tudi glasbo 20. stoletja in nova dela? AM: ''Veliko izvajamo dela angleških skladateljev, kot sta Edward Elgar in Ralph Vaughan Williams, ki je znova zelo priljubljen skladatelj. Na Škotskem izvajamo tudi sodobno glasbo, recimo celoten spored z deli ameriškega skladatelja minimalizma Johna Adamsa. Izvajamo zelo različna dela, angleška glasba pa je moja posebnost. Ker sem živel in delal tudi na Švedskem, poznam in izvajam tudi veliko del skandinavskih skladateljev: Fincev, Švedov, tudi Norvežanov in Dancev. Moja priljubljena in specialistična glasbena področja so v Severni Evropi, torej predvsem Velika Britanija in Skandinavija, zelo rad pa dirigiram tudi nemško romantično glasbo.'' V kolikšni meri se posvečate izvajanju sodobne glasbe in morda tudi prvim izvedbam novih del? AM: ''Pri izvajanju sodobne glasbe novo skladbo velikokrat predlaga solist in potem dirigiram prvo izvedbo. Poznam nekaj sodobnih skladateljev, ki so čudoviti ljudje in ustvarjalci, a sam nisem specialist za izvajanje sodobne glasbe. Določeno vrsto glasbe zelo rad izvajam, bolj abstraktna glasba pa mi ni tako blizu. Sicer sem dirigiral veliko del Schönberga, Weberna in Albana Berga, ki jih sicer dojemam kot zelo pozno romantiko, čeprav vem, da so zaradi skladateljske tehnike zelo drugačna. Zanima me sodobna glasba, kjer čutim skladateljev zgodovinski občutek. Ne zanimajo me skladatelji, ki jih sploh ne zanima pretekla glasba, tisti, ki v glasbi pokažejo, da so del velikega procesa in razvoja, pa me zelo zanimajo.'' Gospod Manze, želim vam še veliko uspehov pri izvajanju koncertov orkestrske glasbe. Najlepša hvala za pogovor. AM: ''Hvala vam, in lepo, da sva se po 31-ih letih znova videla.'' Pogovor 2.12.2025, dvorana Union, Maribor Oddaja Petkov koncertni večer, prevod izjav bere Bernard Stramič: https://ars.rtvslo.si/podkast/petkov-koncertni-vecer/173250522/175185619 Program Ars, Radio Slovenija, 26. decembra 2025 © Tjaša Krajnc
