V sklepni epizodi serije Cianokast novinarji razgrnemo, kaj monitoring cianobakterij pove o naših vodah in zakaj so uporabniki mnogih priljubljenih voda v Sloveniji pogosto prepuščeni samim sebi. V zadnjem delu serije v ospredje stopijo novinarji Strašno hudih, Klara Škrinjar, Zarja Muršič, Samo Demšar in Maja Čakarić, in se posvetijo vprašanju, ki ga je pravzaprav odprla Veronina izkušnja in pogovori z raziskovalkami na NIB: kako dobro v resnici poznamo kakovost voda, v katerih se poleti hladimo, in v katere se z navdušenjem podajo psi. Slovenija ima vzpostavljen sistem nadzora za uradna kopalna območja, toda večina priljubljenih gramoznic, jezer in rečnih tolmunov mednje ne sodi. To pomeni, da tam ni rednega monitoringa, ni opozorilnih tabel in ni informacij o morebitnih tveganjih zaradi cianobakterij. V epizodi se posvetimo izhodiščem projekta Skrivnosti slovenskih motnih voda: kako pri nas spremljamo cianobakterije, kdo je odgovoren za obveščanje javnosti in zakaj se pristojnosti pogosto razpršene med občine, upravljavce zemljišč in državo. Pogledamo, kako se znanstveni podatki prelivajo (ali pa se ne) v odločitve na terenu, ter zakaj je prav pri neuradnih kopališčih največja vrzel med tem, kar bi ljudje morali vedeti, in tem, kar dejansko izvejo. V pogovoru novinarji pripovedujejo tudi o izkušnji sodelovanja z NIB in pri tem razmišljajo, zakaj so lahko znanstveniki več kot dobrodošli v novinarskih preiskavah. Pa pojasnjujejo, zakaj so prav raziskovalci postali edini neformalni obveščevalci javnosti v državi, in se pri tem sprašujejo, zakaj je pomembno vzpostaviti bolj odziven, jasen in dostopen sistem obveščanja, ki bi zaščitil tako ljudi kot njihove domače živali ne glede na to, ali se kopajo na uradnem kopalnem območju ali tam, kjer ga nihče ne nadzoruje. S to epizodo zaključujemo tridelno serijo Cianokast, ki je del projekta Skrivnost slovenskih motnih voda. Vse vsebine, vključno z besedili, brošuro, podkasti … najdete na projektni strani www.strasnohudi.si/cianobakterije.
