Adria4ever

RTVSLO – Val 202

Triindvajsetega septembra 2019 je posadka Adrie Airways na jutranjem letu Ljubljana–Bruselj v evropski zračni prostor ponesla poseben pozivni znak: Adria4ever. Nekaj dni pozneje se je s stečajem končala 58-letna zgodovina slovenskega letalskega prevoznika, ki nam je dal krila. V posebnem podkastu se spominjamo vzponov in padcev Adrie Airways, pilotov, stevardes in številnih drugih (so)potnikov Slovenije nad oblaki. Objavljamo pričevanja, dejstva in mejnike, ki jih je v večmesečnem raziskovalnem delu zbrala Tatjana Pirc.

  1. 11/07/2020

    Strah je ubil največ sanj

    Primož Jovanović, ki mu prijatelji pravijo Kiko, je bil kapitan pri Adrii Airways. V  letu 2019 se je javno zelo izpostavil, ko je začel skupaj s še nekaterimi sodelavci opozarjati na hude težave Adrie. Iskali so somišljenike in podpornike, trkali na vrata vplivnežev, saj so bili prepričani, da je Adrio še mogoče rešiti. "Poskusili smo vse," pravi Primož, ki je na koncu ugotovil, da jih odločevalci sploh niso jemali resno. Zato je izbral novo pot, odšel k letalskemu prevozniku LOT (poljski nacionalni prevoznik), uspešno opravil prešolanje na večje letalo (s CRJ na Boing 787 Dreamliner), zdaj pa, kot mi vsi, komaj čaka, da se življenje spet normalizira. Covid 19 je namreč letalstvo spravil na kolena. Primož Jovanović pa ob tem dodaja, da se njega, večnega borca in optimista, ne da spraviti na kolena.   ''Ko se je izkazalo, da Adrie ne bomo rešili, da ne bo novega podjetja, sem se odločil, da se umaknem. Spoznali smo, kako deluje država, kakšni so bili njihovi resnični nameni pri ustanavljanju novega prevoznika in reševanju Adrie. Človek ne more mirno gledati, kaj bi se lahko naredilo in se ni naredilo.'' Primož Jovanović o Adrii, prodaji, zadnjem lastniku: ''Adria je bila za nas drugi dom. Nikoli nismo rekli, da gremo v službo, rekli smo, da gremo letet. To je bila druga dimenzija, zelo smo se trudili, zato nas je tako prizadelo, ko smo videli, kakšen je odnos države in novega lastnika do Adrie. Ta lastnik v Adrio ni prišel zato, da bi jo rešil … Sam ne bi mogel početi tega, kar je počel, upam si trditi, da Adria ni bila prodana skladu 4K zato, da bi jo rešil, ampak zaradi drugih namenov.'' Avgusta 2019 se je Jovanović prijavil na razpis poljskega letalskega prevoznika LOT. ''Vedno sem govoril, da bom šel, ko se ne bom imel več dobro v podjetju. Morda se mi je bilo tudi zaradi tega lažje izpostaviti, ker sem vedel, da hočem oditi. Ko sem dobil službo v LOT, sem, priznam, nehal razmišljati o Adrii.'' V Adrii je bil kapitan, v novi letalski družbi pa je začel kot kopilot. ''Ocenil sem, da je to zame nov izziv, da bi rad še enkrat začel od začetka in si dokazal, da lahko v drugem podjetju spet dosežem naziv kapitana. V Adrii sem petnajst let letel na istem tipu letala, na CRJ, tam je bil povprečen let uro in pol, bilo je ogromno vzletov, pristankov, vedno se je mudilo, nenehno smo bili pod pritiskom, na čezoceanskih letih pa let traja enajst, dvanajst ur, vse poteka bolj umirjeno.'' Vse je potekalo po načrtih, ki pa jih je grobo prekrižala pandemija ... ''Vsi smo že mislili, da smo se rešili iz najhujšega, pa je udarila bolezen covid 19, ki je letalstvo spravila na kolena. Nihče ne ve, koliko časa bo to trajalo. Še vedno imam službo, ne vem, kaj bo, vsi čakamo, kako se bo vse skupaj odvilo, a še kar naprej pozitivno razmišljam, mislim, da se bodo stvari postavile na svoje mesto. Če se ne bodo, bom pa počel kaj drugega. Saj to ni konec sveta.'' Kaj se bo v naslednjih mesecih in letih dogajalo v letalstvu? ''Veliko letalskih družb izkorišča to krizo za zmanjševanje pravic in povečevanje delovnih obveznosti posadk. Nekatera podjetja bodo šla v stečaj, mislim pa, da bo na koncu bo ostalo nekaj velikih prevoznikov in nekaj nizkocenovnikov, da bo nastala neka normalna situacija. Ljudje so se navadili, da potujejo z letalom za nekaj evrov, tako nizke cene vozovnic so nelogične. Nizkocenovniki nimajo empatije do svojih zaposlenih ali do držav ali mest, kjer letijo. Pri njih je glavni kriterij trg. Nacionalni prevoznik, kot ga razumem, pa mora skrbeti za interese države, zato leti tudi na nedobičkonosnih linijah, ki jih potrebuje država. Tako je, na primer, Adria povezovala Balkan, kjer so bile za Slovenijo  strateške destinacije. To je bistvo nacionalnega prevoznika, ki mora skrbeti za to, da je država povezljiva.'' Kako pilot Primož Jovanović spremlja in komentira ideje o ustanavljanju novega slovenskega letalskega prevoznika, o katerem se zadnje čase veliko govori? ''Takšnega podjetja kot je bila Adria zadnji dve leti, si nihče ne želi. To je bil kaos, za potnike in za zaposlene. Še vedno sem zagovornik novega prevoznika, podpiram te napore. V krizi, ki jo je povzročila epidemija bolezni covid 19, se je pokazalo, da letalskega prevoznika potrebujemo. Zaradi specifike trga ne bomo nikoli destinacija, privlačna za letalske prevoznike. Prepričan pa sem, da bi imelo prihodnost podjetje, ki bi ga vodili tako, da bi delali v skupno dobro, ne za svoj žep,  lahko bi poslovalo pozitivno, kar smo dokazali tudi z izračuni. Žal pa tega preboja, še posebej v podjetjih, v katerih ima prste zraven država, ne zmoremo narediti, vedno so osebni interesi vodilnih nad koristmi podjetja.'' Zakaj je bil zadnji boj zaposlenih za rešitev Adrie neuspešen? ''Ko gledam za nazaj, vidim, da sem bil takrat, ko smo se trudili za rešitev Adrie, naiven, saj sploh nismo imeli možnosti za uspeh. To je bil ping pong med ministrstvom za gospodarstvo in DUTB, prelagali so odgovornost drug na drugega. Poskusili smo vse, kmalu sem ugotovil, da ne bomo dosegli ničesar. Če bi se politika zavzela za ustanovitev novega prevoznika, bi se na koncu izkazalo, da je bila to pravilna odločitev. Že pri prejšnji vladi sem spoznal, da se je najtežje za nekaj zavzeti, poskusiti, v to verjeti. Že zdavnaj so bili odločeni, mi pa smo se borili z mlini na veter. Bili smo kot naivni otroci, ki starše prepričujejo, da se nekaj splača. Žal mi je, da nikoli niso resno pristopili k analizi, mi smo nosili papirje na DUTB in na gospodarsko ministrstvo, zgodilo pa se ni nič.'' Se je Slovenija iz tega, kar se je dogajalo in zgodilo Adrii, kaj naučila? ''Ne vem, če se je Slovenija z Adrio kaj naučila. Ljudje hitro pozabljajo, verjamejo lepim besedam in obljubam. Slovenci kot narod smo malo zagrenjeni. Anonimni spletni troli so mi očitali, kaj se grem, kaj imam od tega. Izhajam iz nižjega srednjega razreda, odločil sem se za ta poklic, kar je od mene zahtevalo veliko časa, energije, odrekanj, denarja. Velik del mladosti sem preživel tako, da sem se učil,  študiral, delal, da sem lahko za vse to plačeval. Nekateri moji vrstniki pa so uživali mladost, si kupovali avtomobile, motorje, potovali. Zakaj taka negativnost? Slovenija je lepa dežela, a ne vidim svetle prihodnosti, če se v glavah ljudi ne bo nekaj spremenilo …'' Primož Jovanović je še vedno prepričan, da se splača boriti za svoje ideale. ''Žal mi je, da nam ni uspelo v tem boju za Adrio. Takrat sem govoril, naj ne prelagajo odgovornosti le name. Ne vem, zakaj je ljudi strah. Kaj se jim pa lahko zgodi? Strah je ubil največ sanj. Strah je zaviralec človekovega razvoja. Vsi smo radi v coni ugodja, če pa hočeš izstopiti iz te cone, se je treba izpostaviti in poskusiti nekaj narediti. Treba se je boriti. Nam v boju za Adrio ni uspelo, a življenje gre naprej. Upam, da se bo v glavah ljudi, tudi politikov, kaj spremenilo, da bodo dali možnost tistim, ki znajo, ki imajo voljo, da nekaj naredijo. Sebe pri tem izvzemam, nikoli nisem imel želja po vodilnih položajih v podjetju, vedno me je veselilo le letenje.'' Ne zmanjka mu poguma. Kar Primož Jovanović reče, naredi. Sledi idealom, uresničuje svoje obljube in sanje. Že v mladih letih je govoril, da bo pilot reaktivnega letala in da bo s svojim reaktivcem preletel letališče v rodni Ajdovščini. Čez dvajset je to res storil, saj je  kupil dva Galeba, ki ju je našel v Združenih državah Amerike. Enega je prodal, drugega mu je uspelo popraviti in obnoviti. Kaj se zdaj dogaja z njegovim Galebom? ''Narediti bi moral letni pregled, mehaniki iz Beograda, ki imajo edini licenco za to, pa zaradi covida 19 ne morejo priti v Slovenijo. Galeb je sladko-kisla zgodba o tem, da se lahko marsikaj doseže, naredi, če si nekaj res želiš, če v to vložiš trud. Treba je verjeti svojim sanjam.'' Kar Primož reče in obljubi, se zgodi … ''Potem bom pa rekel, da bo Slovenija čez dve ali tri leta normalna država, ki bo imela svojega letalskega prevoznika, da se bomo iz te krize tudi kaj naučili, razmislili o sebi in o smislu svojega življenja na Zemlji, in o tem, kako lahko pomagaš, da imajo tudi drugi lepše življenje.'' Primož Jovanović, komaj čakam, da vam pomaham, ko boste preleteli Ljubljano! Spoštovane sopotnice in sopotniki, pristali smo. To je zadnja zgodba v seriji Adria4ever. Hvala, ker ste potovali z nami.

    35 min
  2. 09/07/2020

    Vrag je spet vzel šalo

    Včasih je treba prijeti bika za roge in ugrizniti tudi v kakšno kislo jabolko, pravita zakonca Levičar, ki sta bila stevardesa in pilot pri Adrii Airways. Ana Levičar je v Adrii začela delati leta 2005, zadnja leta je vodila kabinsko osebje, kar pomeni, da je bila na letalu prva med stevardesami. Povedala je, da so septembra 2019  zaposleni slutili konec Adrie, čeprav je imelo podjetje že prej veliko težav. Ob teh njenih besedah se je oglasil Jernej Levičar: ''Ampak še vedno smo upali, prepričani smo bili, da bo s pomočjo države nastalo novo podjetje …'' Ana pa je dodala: ''Upanje umre zadnje.'' Kako je doživljala najhujše mesece Adrie? ''Ne le za potnike, tudi za posadko so bili ti zadnji meseci zelo naporni, saj je bilo veliko slabe volje in problemov, sploh takrat, ko so bili leti združeni. Potniki so izstopili na napačnem letališču, potem smo jih iskali …  '' Jernej Levičar je združene lete opisal z vidika pilota: ''Kot kobilica, ki skače z enega letališča na drugega. Sicer pa v operativnem smislu taki leti pomenijo zamude, komplikacije, slabo voljo.'' Konec je Ana Levičar je bila na enem izmed zadnjih letov Adrie Airways. Zvečer so prileteli iz Züricha, ko so pristali, ji je kolegica prišepnila: ''Ana, konec je.'' Jernej Levičar  je bil osemnajst let pilot pri Adrii Airways, bil je kapitan na letalu Canadair, v zadnjem času pa je vodil  izobraževanje posadk. Ko je Adria dobila zadnjega lastnika, so se kmalu začeli pritiski na zaposlene, pripoveduje Jernej Levičar. ''Uprava se je vtikala v stvari, na katere se ni spoznala. Pilotom so govorili, da ne znajo pristajati, stevardesam pa, da se premalo smejijo.'' Nihče ni verjel, da bo šla Adria v stečaj, do konca so bili prepričani, da država svojemu prevozniku ne bo pustila propasti. Adria je bila naš nacionalni prevoznik, poudarja Levičar. ''Pred leti so imeli naši vojaki težave pri vrnitvi iz Afganistana, zato je šla ponje Adria Airways s svojim letalom. Država mora poskrbeti za svoje državljane, tudi zaradi takih primerov ima svojega prevoznika.'' Z Ano Levičar in Jernejem Levičarjem smo se pogovarjali kmalu po tistem, ko je bila Adria jeseni 2019 prizemljena. Takrat so bile rane še zelo sveže, zaposleni v Adrii pa so bili žalostni, jezni, razočarani, hkrati pa še vedno polni upanja, da bo oblast morda vsaj poskusila rešiti Adrio. A so upali zaman. ''Prijeti je bilo treba bika za roge in oditi,'' je dejal Levičar, ki se je po bankrotu Adrie zaposlil pri letalskem prevozniku Laudamotion. Veselil se je novih izzivov, tudi letenja na Airbusu 320. ''Kljub temu bom vedno gledal, kdaj se lahko spet vrnem v Slovenijo, kdaj bom lahko spet letel z Brnika.'' Ana Levičar je povedala, da zaenkrat ostaja doma, tudi zaradi tega, ker imata dva šoloobvezna otroka: ''Se bomo prilagajali situaciji in ugriznili v kislo jabolko.'' Manjka nam korajže Ko smo se pred kratkim srečali z Jernejem Levičarjem, je povedal, kaj se je dogajalo v teh burnih zadnjih mesecih po propadu Adrie, kako je v novi službi, dotaknili pa smo se tudi  pandemije, ki je zelo prizadela letalstvo in letalce. Levičar je pri Laudi uspešno opravil prešolanje na Airbus 320, povedal je, da so bili inštruktorji navdušeni nad usposobljenostjo in znanjem nekdanjih pilotov Adrie. ''Ko smo začeli z letenjem na linijah, je izbruhnila bolezen covid-19. Vse se je ustavilo. Na žalost je prišlo tudi do prvih odpovedi. Takrat smo videli, da je vrag vzel šalo. Ta negotovost je še vedno prisotna. Zaenkrat sem še na plačilni listi pri Laudi. Od približno tridesetih adrijinih pilotov nas je ostalo deset …'' Najprej bankrot Adrie, potem še epidemija. Težko je napovedati, kaj se bo dogajalo v letalstvu v naslednjih mesecih in letih. Jernej Levičar še vedno z optimizmom zre v prihodnost. ''Upamo, da bomo kmalu lahko začeli normalno delati, predvsem pa vsi upamo, da bo nastal nacionalni letalski prevoznik. Slovenija ga potrebuje. Zdaj je verjetno zadnja priložnost.'' Kaj smo se naučili z vsem tem, kar se je zgodilo Adrii? ''Slovenci moramo bolj zaupati vase, biti bi morali bolj ponosni na svoje znanje, na to, kar imamo. Manjka nam korajže, preveč se ukvarjamo s tem, kaj bodo rekli drugi. Narediti moramo svojo pot.''

    33 min
  3. 19/06/2020

    Letalu je vseeno, ali ga vozi moški ali ženska

    Pilotka Alja Berčič Ivanuš je bila edina kapitanka v Adrii Airways. ''Ja, edina kapitanka sem bila. V zadnjem času sem imela še tri kolegice, kopilotke, z eno sva na CRJ leteli skupaj.'' Kakšen je bil odnos do pilotk v Adrii? ''Zelo vzpodbuden. Zdi se mi, da mi je pot dobro utrla pilotka Marjana Dežnak, ki je v Adrii začela svojo letalsko kariero, potem pa se je odločila, da nadaljuje drugje. Vsa leta, ko Adria ni imela pilotke, so si jo, se mi zdi, po tihem želeli. Ko je v začetku osemdesetih prišla Marjana v Adrio, je bilo to res avantgardno, takrat Lufthansa, ki ima danes zaposlenih tristo pilotk, ni imela še niti ene.'' Alja pravi, da človeka letenje prevzame do zadnje celice. ''Začutiš, da pripadaš temu, da si želiš leteti, nič te ne more odvrniti od letenja. Takrat, ko letiš, se počutiš dobro.'' Izhaja iz letalske družine, v kateri so se vsi ukvarjali z jadralnim letenjem. Njen oče Maks Berčič je bil tudi pilot pri Adrii. Alja razlaga, da ni bil preveč navdušen nad njeno odločitvijo, da postane profesionalna pilotka. ''Takrat tega nisem razumela. Če danes pogledam nazaj, vem, kaj mi je hotel povedati. Da je morda v življenju tudi kakšna lažja pot.'' V slovenski vojski, kjer je bila skoraj sedem let, je vozila helikopter. Ur letenja je bilo zaradi varčevanja vsako leto manj, nje pa vojaška kariera ni zanimala. Potem se ji je ponudila priložnost za službo v Adrii. Pilotka Alja Berčič Ivanuš pravi, da je letalu vseeno, ali ga vozi moški ali ženska. So ji nenehna vprašanja, povezana s spolom, s tem, da ima ženska glavno besedo v pilotski kabini, nadležna? ''Po eni strani to razumem kot svoje poslanstvo, da morda z odgovori dekleta navdušim za pilotski poklice, po drugi strani pa so mi vprašanja o vsem tem zoprna, ker niti ne poznam odgovorov, saj ne vem, kako bi bilo, če bi bila moški …'' Odločitev vladajočih, da pustijo Adrio potoniti, je težko razumeti, razlaga Alja Berčič Ivanuš, čeprav je, finančno gledano, takšna odločitev v svetu, v katerem vlada ekonomska logika, lahko tudi pravilna. ''Potrebujemo letalskega prevoznika, potrebujemo povezljivost, ki ustreza ljudem, ne pa poslovanju letalskih družb. Ne moremo razumeti te odločitve, ker se nam zdi, da je to najlažja pot, ni pa najboljša. Manjka nam širine, modrosti, tehtnega premisleka in drznosti.'' Zakaj je odločevalcem zmanjkalo poguma, kateri so pravi razlogi, da se je z Adrio zgodilo, kar se je? ''Mislim, da so začutili, da stopajo na tanek led, da nimajo znanja. Niso želeli prevzeti odgovornosti. Letalstvo je kompleksno, ogromno je spremenljivk. Odločevalci pa si drznejo razmišljati le do naslednjih volitev. Njih skrbi le rezultat volitev, ne pa, kaj bo čez deset ali dvajset let.'' Povedala je, da so tak konec Adrie slutili, saj je zadnje mesece v podjetju vladalo napeto, naporno, žalostno vzdušje. ''Konkurenca je neizmerno hvaležna slovenski politiki. Podarili so jim trg, podarili so jim nas, naše znanje, naše izkušnje. V nas so slovenski državljani vlagali leta in leta, konkurenca pa nas je dobila zastonj, na pladnju.'' Zadnji meseci leta 2019 so bili za nekdanje zaposlene v Adrii Airways čas težkih odločitev, grenkih spoznanj, velikih življenjskih preobratov. Alja Berčič Ivanuš je to obdobje imenovala čas razpotij, ko se je odločala med ponudbami, ki jih je dobivala iz sveta, in tehtala ceno usklajevanja poklicnega in družinskega življenja …

    16 min
  4. 29/05/2020

    Olivera, Paolo, Tristan, Gabriel, Sjoerd in Janez iz Rovt

    Francozi, Nizozemci, Finci, Švedi, Španci, Italijani so se počutili kot del Adrijine družine “558 nas je, vsak s svojim obrazom, imenom in zgodbo,” so konec septembra 2019 v pismu javnosti napisali zaposleni v Adrii Airways. Petsto oseminpetdeset jih je bilo, med njimi vsako leto tudi več tujcev, predvsem pilotov. Sjoerd Willinge Prins Nizozemec Sjoerd Willinge Prins je v Sloveniji živel šest let, v Adrii pa je bil zaposlen dve leti, tudi usposabljanje za pilota je končal v Sloveniji, v Adrijini letalski šoli. “Veliko prošenj sem poslal, razmere so bile še vedno krizne, ko pa v Adrii niso več zahtevali aktivnega znanja slovenskega jezika, sem bil sprejet. To je bilo nekaj najboljšega, kar se mi je lahko zgodilo.” Sjoerd je povedal, da so ga sodelavke in sodelavci zelo lepo sprejeli. ”V Adrii ni bilo pomembno, od kod si, ampak kako delaš. Vedno bom ponosen na to, da sem bil del Adrie.” Kot večina zaposlenih je bil tudi Sjoerd Willinge Prins prepričan, da bo Adria prebrodila krizo, da se bo našla rešitev. ”Vse skupaj je tako žalostno. Kar se je zgodilo, je absurdno, to je bila nacionalna družba, ki je obstajala 60 let. Adria je bila ustanovljena 14. marca 1961, na isti dan se je rodila tudi moja mama. V tem vidim svojo posebno povezavo z Adrio. Tako žalostno je, da so Adrio pustili na cedilu.” Kdo jo je pustil na cedilu? ”Številni vidijo krivca v skladu 4K Invest, po mojem mnenju pa so enako krivi tudi politiki. Veliko napačnih korakov je bilo storjenih. Zakaj so Adrio prodali skladu 4K Invest, zakaj so mu prodali sto odstotkov, zakaj so se odrekli družbi, ki je tako pomembna za državo … Videli smo, da so vzeli denar, da so se za vsem tem skrivali drugi projekti. Država nam je dajala lažno upanje, da nas bo na koncu rešila, pa smo dobili nož v hrbet.” Sjoerd pravi, da je Janez iz Rovt igral pomembno vlogo pri odločitvah politikov o usodi Adrie: ‘‘Janez iz Rovt je tisti, ki gleda poročila, morda je z Adrio enkrat potoval na Zakintos, ko so imeli polurno zamudo in je bil zato prepričan, da je Adria najslabši letalski prevoznik na svetu. Politiki mislijo le nase, poskrbeti hočejo zase še za prihodnja štiri leta, skušajo se prikupiti z všečnimi projekti, da bodo spet izvoljeni. Če bi vlada dala za Adrio en evro, bi bil ta evro za Janeza iz Rovt preveč, ker on noče, da vlada daje denar za letalskega prevoznika. Politiki so samo nabirali točke pri volivcih in to, kar se je zgodilo, je bilo nesmiselno. Rad imam Slovenijo, nad slovensko politiko pa sem zelo razočaran.” Gabriel in Tristan Konec oktobra 2019 sem obiskala pilota Gabriela in Tristana, ki sta takrat živela v najeti hiši na obrobju Ljubljane. Kovčki so bili že v predsobi, vse je bilo pripravljeno za odhod. Adrie, zaradi katere sta prišla v Slovenijo, ni bilo več. ”Ko sem pristal v Sloveniji, sem se takoj zaljubil vanjo. Bil je junij, vse je bilo zeleno, zlahka sem si predstavljal, da bi tu živel … Za oba je bila to prva zaposlitev, življenje pilota je pustolovsko, rada potujeva in raziskujeva dežele, Slovenija je za to idealna,” je pripovedoval Francoz Tristan, ki je povedal, da sta z Gabrielom osvojila tudi Triglav. ”V Adrii je nastajala nekakšna skupnost tujih pilotov, bilo nas je kar precej in lepo so nas sprejeli.  Francozi, Nizozemci, Finci, Švedi, Španci, Italijani, veliko različnih kultur na enem mestu in vsi skupaj smo se počutili kot del družine.” Gabriel je povedal, da je v Sloveniji spoznal veliko prijateljev. ”Izobraževanje v Adrii je bilo vrhunsko, slovenski piloti so izkušeni, to je bila ena najboljših možnosti za usposabljanje.” Oba sta že ob podpisu pogodbe o zaposlitvi vedela, da ima Adria finančne težave, a ju ni preveč skrbelo, saj sta vedela, da je nacionalni letalski prevoznik član Star Alliance, prepričana sta bila, da bodo Adrio rešili. Gabriela pa so zmotili žaljivi komentarji o Adrii, ki jih je videl na spletu. ”V Franciji, na primer, ljudje pogosto stavkajo, se veliko pritožujejo, hočejo boljšo prihodnost. To je del naše kulture. Ko se borimo, ko gremo na ceste, to ni boj proti zaposlenim ali proti podjetju, ampak proti tistim, ki sprejemajo slabe odločitve. Adria smo bili piloti, kabinsko in tehnično osebje ter številni drugi. V zadnjih letih, kolikor vem, niste slišali za napake teh zaposlenih. Če mi ne bi delali dobro, bi se zgodilo kaj slabega. Nič se ni zgodilo, ker smo bili stoodstotno predani svojemu delu. Naša prva naloga je bila pripeljati potnike varno do cilja, če je bilo le mogoče, tudi pravočasno, a to je že druga zgodba. Vsi zaposleni smo trdo delali, nam ni mogoče ničesar očitati, zdi se mi, da so to ljudje nekako prezrli.” Obema je bilo hudo, ko sta zapuščala Slovenijo. Kaj nam sporoča Tristan? ”Hvala lepa za vse čudovite trenutke v tej lepi deželi, ponosni morate biti na to, kar imate, kar ste dosegli tukaj.”  Gabriel je dejal, da so ljudje v Sloveniji zelo gostoljubni. ”Včasih ne vidijo, kaj vse imajo, kaj so dosegli. Tudi Adria je bila nekaj odličnega za tako majhno državo, veliko stvari je v Sloveniji izjemnih, čiste ulice, lepe hiše, civilizirani ljudje, ni tako, kot je tam, od koder prihajam, tu je lepo  v vseh pogledih, bodite ponosi na to, kar imate …” Olivera Klaasen in Paolo Monguzzi Konec julija 2017 je Adria Airways na začudenje številnih poznavalcev kupila večinski delež letalske družbe Etihad Regional, ki je letela pod imenom Darwin Airline. Novo podjetje, ki se je preimenovalo v Adria Airways Switzerland, je po nekaj mesecih bankrotiralo. Sedem članov kabinskega osebja nekdanjega Darwina je po stečaju ostalo pri Adrii Airways. Med njimi tudi stevardesa Olivera Klaasen in stevard Paolo Monguzzi. Letela sta z letališča Saarbrücken v Nemčiji. Olivera Klaasen je postala stevardesa leta 1992, zamenjala je kar nekaj letalskih prevoznikov. ”V posadkah Adrie Airways so bili ljudje zelo spoštljivi in prijazni, takoj so nas sprejeli. Verjela sem, do zadnjega dne smo vsi verjeli, da bo Adria preživela. Zelo nas je potrlo. Pogrešala sem Adrio, predvsem sodelavke in sodelavce, pa tudi letalo CRJ, čudovito je leteti z njim, ni veliko, je pa hitro, odlično letalo. Za stečaj Adrie sem izvedela med dopustom na Baliju, vsi leti so bili odpovedani, nisem dobila novega urnika. Bilo je žalostno, razočaranje. V Adrii sem se počutila kot doma. Nikjer nisem srečala tako izobraženega, prijaznega in komunikacijsko veščega osebja,” je Olivera pripovedovala našemu dopisniku Janku Petrovcu, s katerim sta se srečala v okolici Rima.  Stevard Paolo Monguzzi živi blizu Milana. V 27 letih je delal za šest letalskih družb. ”Leta 2014 sem začel leteti za Darwin, ki je bil takrat v lasti Etihad Regional, po dveh letih je to podjetje bankrotiralo, ne vprašajte me, zakaj.” Paolo je potem delal za Adrio Airways Switzerland, podjetje, ki je nastalo, ko je Adria Airways kupila Etihad Regional oz. Darwin Airline: ‘‘Ko  sem se usposabljal v Ljubljani za delo na letalu CRJ, je šla švicarska Adria v stečaj, imel sem srečo, da me je Adria Airways potrebovala. Zgodba z Adrio se je tako začela 1. januarja 2017. Moje letališče je bilo v mestu Saarbrücken, to je v Nemčiji, blizu Luxemburga. Z Adrijinim letalom smo dnevno leteli za Luxair, Saarbrücken–Berlin, Berlin−Saarbrücken. To je trajalo dve leti.” Kako je Paolo spoznaval svoje nove sodelavke in sodelavce v Adrii? ”Med usposabljanjem sem spoznal vse inštruktorje in vodjo Adrijinega kabinskega osebja, v Saarbrücken pa so prihajali piloti in letel sem z njimi in s člani Adrijinega kabinskega osebja. Menjavali so se vsak teden in tako sem jih spoznal veliko. Bil je užitek leteti z njimi, saj so bili zelo profesionalni. Vsak dan sem šel zaradi njih z veseljem v službo. Pogrešam jih. Zelo jih pogrešam.” Čeprav je bil daleč od Ljubljane, se je Paolo marsikaj spraševal. O vlogi 4K Invest, tudi o tem, zakaj naj bi Adria kupila Etihad Regional, družbo s starimi turbopropelerskimi letali, s katerimi nihče več ni hotel leteti, Saab, proizvajalec teh letal, je propadel, rezervnih delov ni bilo mogoče dobiti … Paolo se še vedno pogosto sprašuje, kaj je bilo za vsem tem. Sumljivi posli. ”Če si v takem podjetju, kot je bila Adria v zadnjih letih, slediš toku … lahko odideš drugam ali pa ostaneš in upaš, da se bo vse dobro izteklo. Da bo bankrotiral nacionalni letalski prevoznik? To me je šokiralo, zdelo se mi je nemogoče, mislil sem, da se šalijo.”   Ko sva se pogovarjala o prihodnosti, mi je Paolo Monguzzi povedal, kako je po prejšnjem stečaju razmišljal, da ne bi bil več stevard, a je ugotovil, da je odvisen od letenja. Rekel mi je, da bo spet poskusil najti nekaj novega, ne bo obupal, kajti letenje je močnejše od njega. Olivera, Paolo, Sjoerd, Tristan in Gabriel, srečno na vseh vaših poteh. V zraku in na tleh!

    47 min
  5. 15/05/2020

    Iztok Kavčič in njegova ptica A320

    Koronavirus je naša življenja postavil na glavo, zaradi pandemije se je ustavil tudi letalski promet. Koliko letalskih družb bo preživelo to hudo krizo? Številne države rešujejo svoje nacionalne prevoznike, ker se zavedajo, da jih potrebujejo. Marsikdo se je v teh mesecih spomnil tudi na Adrio Airways, ki so jo prizemljili septembra lani. Kaj bi bilo, če bi še imela krila, če bi še letela? Adria bi vozila domov rojake, ki so obtičali v tujini, poskrbela bi tudi za prevoze zaščitne opreme, ki smo jo nujno potrebovali … Zdaj, ko se odpirajo letališča, ne bi gledali v nebo in se spraševali, katera družba se bo milostno odločila za vzpostavitev letalske povezave s Slovenijo. Odvisni smo od drugih, za kar se lahko zahvalimo številnim odločevalcem, oblastnikom, upravam, lobistom, ki so vlekli štrene v ospredju in iz ozadja … in tako počasi zapečatili usodo Adrie Airways. Naše Adrie ne smemo pozabiti, preveč pomembna je bila za Slovenijo, zato bomo nanizali še nekaj epizod podkasta, v katerem se spominjamo, kako je Adria vzletela, letela in trdo pristala. Adria4ever! Zakaj smo tako zelo zaupali pilotkam in pilotom Adrie Airways? Odgovor je preprost. Ker so obvladali svoj posel. Večina je imela diplomo Fakultete za strojništvo, saj je bil to dolga leta obvezni pogoj, končali so letalsko šolo in številna izobraževanja, imeli so bogate izkušnje, nenehno so izpopolnjevali svoje znanje … Bili so svetovljanski, gospe in gospodje v žlahtnem pomenu te besede. Kapitan inštruktor Iztok Kavčič je gost 19. epizode serije Adria4ever. Na Adrio Airways je prišel leta 1986, k srcu pa mu je najbolj priraslo Airbusovo letalo A320. ”Trideset let sva bila skupaj, letalo je zelo dobro, udobno za pilota, za potnike, to je varno in moderno letalo.” Kako komentira žalostni konec Adrie Airways? ”Jezen sem. Zelo sem jezen.” Iztok Kavčič pripoveduje o svoji ljubezni do letenja, kako so se piloti izobraževali, napredovali, kaj se mu je dogajalo v vseh teh letih. Med vzletom letala oziroma zaletom po stezi pa je doživel celo odpoved motorja …

    22 min
  6. 12/03/2020

    Letalske nesreče se ne dogajajo posameznikom, ampak organizacijam

    Dejan Slodej in Andrej Petelin sta iskala napake v sistemu.  V letalstvu mora biti vse po predpisih, zato nenehno potekajo preverjanja. Pilot in presojevalec Dejan Slodej je prišel v Adrio pred 32 leti, začel je kot kopilot na letalu DC-9. Ali se piloti posebej navežejo na kakšno letalo? ”Najbolj nam priraste k srcu prvo letalo. Vsako letalo ima svoje posebnosti, slabosti, prednosti, ki se jih naučimo in nekako z njimi živimo.” Slodej je bil od 2004 do 2008 direktor letalske operative, takrat je bilo v Adrii približno 120 pilotov in 200 članic in članov kabinskega osebja. V letalsko operativo so takrat spadali posadke letal, inženirji, ki so se ukvarjali z izračuni sposobnosti letal, načrtovanjem letov, operativno osebje, ki je razporejalo letala in posadke, ter celotno usposabljanje. Dejan Slodej se je ukvarjal tudi s presojami. Ker je Adria želela tesneje sodelovati z Lufthanso, je morala zadostiti vsem zahtevam Lufthanse in standardom v mednarodnem letalskem prometu, zato je bilo treba vse redno preverjati. Audit, presoja ali revizija, pomeni, da so vsako leto v Adrii pregledovali oddelke, dokumentacijo, izvedbo … ”V letalstvu smo navajeni, da nenehno potekajo presojanja, to ni inšpekcija, temveč strokovno sodelovanje.” V preteklosti so se letalske nesreče zgodile zaradi tehničnih razlogov, zdaj jih povzročijo sistemske napake, razlaga Slodej. ”Treba je poskrbeti, da je napak v sistemu čim manj.” Adria je bila zelo cenjena na strokovnem področju, poudarja Dejan Slodej. ”Po strokovnosti in usposobljenosti posadk nismo bili na vrhu, bili pa smo pri vrhu.” Kako se je po 32 letih poslovil od Adrie? ”Čudni občutki. Adrijci nismo nikoli verjeli, da se bo to zgodilo. Slutili smo, da je mogoče, verjeli pa nikoli nismo.” Njegov zadnji let je bil iz Frankfurta v Ljubljano. Na katerega pa ima najlepše spomine? ”Na prvega. Z DC-9 iz Ljubljane v Beograd. Takrat sem bil prvič član posadke na letalu. To je poseben občutek, ker si del ekipe, ki počne nekaj lepega.”  Andrej Petelin je v Adrii Airways vodil sisteme zagotavljanja varnosti in skladnosti. V pogovoru je omenil znano misel dr. Jamesa Reasona: ”Letalske nesreče se ne dogajajo posameznikom, temveč organizacijam.” Reason je tudi avtor modela, ki se imenuje švicarski sir. ”Kar proučujemo, lahko narežemo na rezine kot švicarski sir. Prvo rezino imajo lastniki, drugo vodstvo,  in tako naprej. Vsaka rezina ima luknje, te luknje so latentne napake v sistemu.” Andrej Petelin je slikovito pojasnil, zakaj v letalstvu tako resno in dosledno spoštujejo pravila. ”V letalstvu so pravila napisana s krvjo in označena s križi.” Letalski prevoznik mora imeti vse podrobno dokumentirano, opredeljeno, vse to pa mora delovati tudi v praksi. ”Enkrat na dve leti pride mednarodna ekipa, 5 ali 6 presojevalcev teden dni vse podrobno pregleda. V Adrii so pri zadnji presoji našli le eno neskladje, pa še pri tem je bilo treba dopisati le dva stavka.” Veljavnost certifikatov se izteka, obnoviti pa jih ni mogoče čez noč, dodaja Andrej Petelin, ki meni, da je Adria dosegla najvišjo znano raven v letalstvu. ”Usposobljenost pilotov je kompenzirala marsikatero šibkost v rezinah švicarskega sira.” Kje je bilo v Adrii največ lukenj? ”Na vrhu,” kot iz topa odgovori Petelin. Znanci so ga spraševali, če je varno leteti z Adrio … Odgovoril jim je: ”Dokler bodo kapitani ljudje, ki so se usposobili in zrasli v naši hiši, me ne skrbi.” Andrej Petelin je zelo ponosen, da je lahko trideset let sodeloval z odličnimi ekipami Adrie Airways. ”Takšno kulturo podjetja,  kot jo je imela imela Adria na operativni ravni,  je treba v tem neoliberalističnem svetu iskati z lučjo pri belem dnevu.”

    28 min
  7. 10/03/2020

    Letel je štirideset let

    Slovenija brez nacionalnega prevoznika postaja zaprta vasica, pravi Anton Barbo. Ko se pogovarjamo o kabinskem osebju Adrie Airways, večkrat slišimo, kako so v letalski družbi pripravljali razpise za nove stevardese, opisujejo nam izobraževanje stevardes, spoznavamo poklic stevardese, pri tem pa naši sogovornice in sogovorniki mislijo na stevardese in stevarde. Stevardese so sicer še vedno v večini, a najprej so se v letalstvu pojavili stevardi. Nekaj zanimivih drobcev iz zgodovine. Prvi je bil stevard Heinrich Kubis. Delal je v nemškem letalskem podjetju DELAG, ki ga je leta 1909 ustanovil von Zeppelin. Od marca 1912 je Kubis skrbel za dobro počutje potnikov na zračnih ladjah, cepelinih. Prva stevardesa se je na letalu pojavila 15. maja 1930. To je bila Ellen Church, ki je bila sicer pilotka in medicinska sestra.   Anton Barbo je zaščitni znak in legenda kabinskega osebja Adrie. Kako so se stevardi počutili v žlahtni družbi stevardes?  ”Odlično,” odgovori Anton Barbo. ”Nobenih razlik ni bilo med nami. Hierarhija v posadki je bila strogo določena, delali smo kot tim, vsak je bil odgovoren za svoje delo, končni rezultat je bil odličen.” Opis svoje kariere začne z besedami: ”Letel sem dobrih 40 let, kar je za kabinsko osebje v Sloveniji kar precej. V ZDA letijo še dlje, tudi 50 ali 60 let.” Leta 1979 se je prijavil na razpis Adrie za nove stevardese in stevarde, 33 let je bil inštruktor, 12 let je vodil kabinsko osebje, zadnja leta pa je bil svetovalec za varnost v potniški kabini. Bilo je kot v filmu Top Gun Anton Barbo se spominja leta 1991, ko so v Adrii načrtovali rekorden promet, saj na začetku leta niso slutili, da se bodo napetosti v Jugoslaviji končale s krvavim razpletom. Aprila 1991 so na primer izračunali, da bodo potrebovali 297 članic in članov kabinskega osebja, imeli so 13 letal po 115 ali 167 sedežev. Pripravljali so se na bogato sezono, razlaga Barbo. Po bombardiranju brniškega letališča konec junija je Adria do zaprtja zračnega prostora še vedno letela, saj je imela sezono prodano: ”Tisto poletje sem imel pripravljen kovček za sedem dni letenja in nahrbtnik, če bo treba v zaklonišče.” avgusta 91 je bil Anton Barbo na prvem letalu Adrie Airways, ki je prebegnilo v Celovec. V Adrii so bili namreč opozorjeni, da obstaja velika nevarnost zračnega napada. ”Takoj je bilo treba ukrepati. Ljudem, ki so bili na odločilnih mestih, smo zaupali.” Po zaprtju letališča so potnike izkrcali iz letala, ki je bilo namenjeno v Nemčijo. Čakali so uro ali dve, potem pa jih je kapitan Žnidaršič obvestil, da bodo poleteli v Celovec. Sledi srhljiva pripoved: ”Vzlet je bil zelo strm, tega se še živo spominjam. Nagnili smo se na desno, videl sem, da se nam bliža vojaško letalo. Kot v Top Gunu. Bili smo tiho, čakali smo, kaj bo. Takrat se je govorilo, da so imeli navodilo za sestrelitev našega letala. Videli smo silhueto vojaškega pilota. Tudi naš kapitan je prišel iz vojske, pozneje je povedal, da sta se z vojaškim pilotom prepoznala. Verjetno tudi zaradi tega ni prišlo do akcije.” Ko je njihovo letalo doseglo rob Karavank, so jim z Brnika sledila še ostala letala. ”Ko smo preleteli Karavanke, smo nekaj časa lebdeli v zraku. Začutili smo olajšanje.” Na celovškem letališču so jih toplo in gostoljubno sprejeli, kar jim je v tistem hipu veliko pomenilo. Kakšen potnik je bil papež? Leta 1996 je Slovenijo obiskal papež, ki je takrat potoval z Adrio Airways. ”To je bil za Adrio eden najzahtevnejših letov, nanj smo se pripravljali več kot eno leto. Sodelovali smo z različnimi službami, to je bil prvi papežev obisk, nihče ni vedel, kako to poteka v letalu. Še največ informacij sem dobil od sodelavca, prijatelja z Air Malte, ki mi je na roko napisal šest strani o tem, kako potuje papež. Dobro smo bili pripravljeni na ta obisk, na koncu je bilo res tako, kot je bilo napisano na teh šestih straneh.” Kakšen potnik je bil papež? Anton Barbo je povedal, da je bil papež nezahteven in zelo prijeten, prijazen potnik. ”Bil je kot eden izmed nas.” Anton Barbo o koncu Adrie ”Čutim razočaranje nad odločitvami vseh, ki so bili odgovorni za rešitev tega problema v korist ljudi, države.” Zadnje mesece so slutili, da se bliža konec, saj v Adrii nikoli ni bilo tako slabo. ”Ni bilo rezervnih delov, na primer. Dobro, da smo zaupali tehnikom, pilotom. Oni pa so zaupali nam. Tu ni bilo dvoma, tako smo bili vzgojeni. Ko pomislim na združevanja, odpovedi letov … Hvala za tako letalsko družbo. Vemo, kdo je dovolil, da se je to zgodilo. Jeza na te ljudi nič ne pomaga. Jim pa očitamo, da so to dovolili.” Naš sogovornik poudarja, da mu je zelo žal, ker Slovenija nima svojega letalskega prevoznika. ”Slovenija brez nacionalnega prevoznika postaja zaprta vasica.” Nekdanji zaposleni Adrie so še vedno zelo povezani, je še povedal Anton Barbo, ki se zaveda, da je treba iti naprej. ”V državi so nekaj let vedeli, kaj se dogaja z Adrio. Morda bodo nekoč spoznali, kaj so zavrgli.” Tatjana Pirc s sogovornicami in sogovorniki, s katerimi se je srečevala več mesecev, predstavlja zgodbo o tem, kako je Adria vzletela, letela in trdo pristala … val202.si/adria4ever

    21 min
  8. 10/03/2020

    Včasih uro pred letom še nismo imeli vseh članov posadke

    Bolje, da se je končalo, kot se je, pravi Zdenko Bašan, ki je v Adrii Airways vodil oddelek podpore letenja. Ta oddelek je skrbel za priprave pred in med letom, pa tudi po njem, kar vključuje planiranje posadk, izračun goriva, načrtovanje poti, dogovore s posadko, upoštevanje posebnosti. Let so spremljali do cilja in nazaj. Ta oddelek je bil odgovoren tudi za posege in ukrepe v primerih odstopanj od načrtovanega, kar so lahko povzročili tehnične zadeve, okvare, vreme … Če letalo ni moglo pristati na letališču, na katero je bilo namenjeno, so morali v dogovoru s posadko izbrati drugo letališče. ”Za vsak let je bilo izračunano in pripravljeno tudi dodatno gorivo do alternativnega letališča.” Bašan poudarja, da so se v Adrii pri planiranju posadk do pike držali stroge zakonodaje, do konca Adrie so bili dosledni tudi pri spoštovanju varnostnih pravil. Operativni center je prevzel odgovornost za let in vse, kar je povezano z njim, tri dni pred poletom. Pristojne službe so jim posredovale vse podatke, ki so jih potrebovali za priprave na let. Eno izmed pravil je bilo, da je moral biti letalec, pilot ali stevardesa, v sedmih dneh prost 36 ur. Ljudje so bili izčrpani, razlaga Bašan. Če je kdo zbolel, če je morala posadka zaradi presežnega dela počivati, če je sporočila, da je preutrujena za delo, so operativci začeli klicati pilote, stevardese in stevarde, ki so imeli proste dneve, tiste, ki bi po zakonodaji lahko še nekaj ur delali. Zaradi vsega tega je bilo delo, ki ga je opravljal Zdenko Bašan, zelo stresno, v zadnjem obdobju Adrie pa še posebej. Pogosto se je zgodilo, da uro pred poletom še niso imeli vseh članov posadke. V skrajnem primeru so let odpovedali.’ ”Imaš 16 letal, predvidenih za letenje. Dve letali izpadeta. Kaj boš naredil? Odpovedal, združil? Zadnje čase je primanjkovalo rezervnih delov. Zgodilo se je, da so bili hkrati tudi po trije avioni pokvarjeni.” Bolje, da se je končalo, kot se je končalo Trudili so se narediti najboljše, kar se je v tistem trenutku dalo, razlaga Zdenko Bašan, ki je bil v Adrii 32 let. ”Za potnika je bilo težko, težko pa je bilo tudi za nas v operativi … Vedno sem v službo prihajal z veseljem, zadnjih nekaj mesecev pa ne več. To ni bilo normalno delo. Bolje, da se je končalo, kot se je končalo. Ne znam si predstavljati, kam bi to vodilo, če bi šlo tako naprej. To ni bilo več ničemur podobno.” Opraviti so morali veliko letov, Adria je imela letala tudi na zunanjih lokacijah, po dve sta vozili za Lufthanso in Austrian Airlines, po eno za Swiss in Luxair, eno letalo pa je imela Adria v Prištini. ”Kup zunanjih baz smo imeli in vse to je bilo treba skoordinirati.” Kaj pomeni operacija? ”Od prvega predvidenega odhoda zjutraj do zadnjega pristanka zvečer. To je bila dnevna operacija.” Kako je Zdenko Bašan sprejel novico o stečaju Adrie? ”To sem že nekaj mesecev pričakoval, ko sem videl, da ni rezervnih delov, da ni gum v skladišču. Letala so stala zaradi gum, kar je povzročilo veliko škode. Ko je tehnika rekla, da letalo ni plovno zaradi obrabljenih gum, je letalo obstalo tudi za več dni. Ko se je to začelo dogajati, sem pričakoval, da se bo v kratkem nekaj zgodilo. In se je. Iz ure v uro smo reševali položaj. Grozno. Grozno za potnike, za nas, za posadke.” Tatjana Pirc s sogovornicami in sogovorniki, s katerimi se je srečevala več mesecev, predstavlja zgodbo o tem, kako je Adria vzletela, letela in trdo pristala … val202.si/adria4ever

    17 min
5
out of 5
14 Ratings

About

Triindvajsetega septembra 2019 je posadka Adrie Airways na jutranjem letu Ljubljana–Bruselj v evropski zračni prostor ponesla poseben pozivni znak: Adria4ever. Nekaj dni pozneje se je s stečajem končala 58-letna zgodovina slovenskega letalskega prevoznika, ki nam je dal krila. V posebnem podkastu se spominjamo vzponov in padcev Adrie Airways, pilotov, stevardes in številnih drugih (so)potnikov Slovenije nad oblaki. Objavljamo pričevanja, dejstva in mejnike, ki jih je v večmesečnem raziskovalnem delu zbrala Tatjana Pirc.