Podobe Kitajske

RTVSLO – Prvi

Ni hao, Peking! Na Prvem vam ponudimo v branje največkrat komentirano literarno delo na planetu, obiščemo naravni rezervat s pandami, razložimo, zakaj je delovnik dobil oznako 996 ter na zdravje pogledamo skozi oči kitajske medicine.

Episodes

  1. 18/02/2022

    Sanje v rdeči sobi

    Kitajske književnosti slovenski bralci tudi v 21. stoletju še ne poznamo prav dobro. No, nekaj malega najbrž že vemo o tamkajšnji liriki, o genialnih pesnikih, kot so bili Li Bai, Du Fu ali Wang Wei, a to seveda nikakor ne izčrpa osupljivega literarnega bogastva z one strani velikega zidu. Še posebej problematično se zdi, da skoraj nič ne vemo o tisti literarni zvrsti, ki je danes globalno vendarle najbolj priljubljena – o romanu. Ste, na primer, kdaj že slišali za dela, kot so Sanje v rdeči sobi, Razbojniki iz močvirja Ljanšan, Potovanje na zahod ali Povest o treh kraljestvih? – Verjetneje kot ne je odgovor: ne. Pa vendar na Kitajskem že stoletja čislajo te romane, o prvem med omenjenimi – o Sanjah v rdeči sobi – pa so navdušeni kritiki oziroma literarni zgodovinarji prelili toliko črnila, da besedilo, ki ga je sredi 18. stoletja napisal Cao Xueqin, velja za največkrat komentirano književno delo na planetu, daleč pred kakšno Iliado ali Hamletom. S čim je torej Cao Xueqin prepričal kitajske bralke in bralce, da Sanj v rdeči sobi že dobrih 250 let ne morejo odložiti od rok? – Odgovor smo v pogovoru z asistentko na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinjo Mino Grčar iskali v tokratnih Podobah Kitajske. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: portret Lin Daiyu, ene od treh osrednjih oseb Sanj v rdeči sobi (Wikipedia, javna last)Najbrž največji roman klasične kitajske književnosti in zagotovo največkrat komentirano literarno delo na svetu Kitajske književnosti slovenski bralci tudi v 21. stoletju še ne poznamo prav dobro. No, nekaj malega najbrž že vemo o tamkajšnji liriki, o genialnih pesnikih, kot so bili Li Bai, Du Fu ali Wang Wei, a to seveda nikakor ne izčrpa osupljivega literarnega bogastva z one strani velikega zidu. Še posebej problematično se zdi, da skoraj nič ne vemo o tisti literarni zvrsti, ki je danes globalno vendarle najbolj priljubljena – o romanu. Ste, na primer, kdaj že slišali za dela, kot so Sanje v rdeči sobi, Razbojniki iz močvirja Ljanšan, Potovanje na zahod ali Povest o treh kraljestvih? – Verjetneje kot ne je odgovor: ne. Pa vendar na Kitajskem že stoletja čislajo te romane, o prvem med omenjenimi – o Sanjah v rdeči sobi – pa so navdušeni kritiki oziroma literarni zgodovinarji prelili toliko črnila, da besedilo, ki ga je sredi 18. stoletja napisal Cao Xueqin, velja za največkrat komentirano književno delo na planetu, daleč pred kakšno Iliado ali Hamletom. S čim je torej Cao Xueqin prepričal kitajske bralke in bralce, da Sanj v rdeči sobi že dobrih 250 let ne morejo odložiti od rok? – Odgovor v pogovoru z asistentko na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinjo Mino Grčar iščemo v tokratnih Podobah Kitajske.

    8 min
  2. 16/02/2022

    Pismenke, temeljni kamen kitajske civilizacije

    Čeprav se utegnejo nevajenemu očesu Evropejca zdeti le malo več kot čačke, pismenke predstavljajo temeljni kamen kitajske civilizacije. Nastale so že v drugem tisočletju pred našim štetjem, se zlagoma razvijale in izpopolnjevale, dokler njihove oblike niso z uradnim dekretom uzakonili v tretjem stoletju pred Kristusom. In vendar njihova starost ni najbolj presenetljiva lastnost kitajskih pismenk. Raje gre za to, koliko jih je. Če se moramo Slovenci naučiti vsega 25 znakov abecede, da bi lahko na papir prenesli svoj jezik, morajo Kitajci znati zapisati oziroma prebrati kakih 4000 različnih znakov, če hočejo normalno delovati v sodobnem svetu, pri čemer pa velja poudariti, da je vseh pismenk še bistveno več … pravzaprav več deset tisoč več. Zato se seveda lahko vprašamo, zakaj neki Kitajci še naprej vztrajajo pri svoji kompleksni pisavi? Zakaj se, denimo, ne zgledujejo pri drugih narodih in – kakor so to v 20. stoletju storili Turki in Vietnamci – prevzamejo latinične pisave? – Odgovor smo iskali v tokratnih Podobah Kitajske, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo dr. Matejo Petrovčič, predavateljico z Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikipedia (javna last)Zakaj se Kitajci, pa četudi bi si to želeli, ne morejo zares zgledovati pri nekaterih drugih narodih – recimo pri Turkih ali Vietnamcih – in prevzeti latinične pisave? Čeprav se utegnejo nevajenemu očesu Evropejca zdeti le malo več kot čačke, pismenke predstavljajo temeljni kamen kitajske civilizacije. Nastale so že v drugem tisočletju pred našim štetjem, se zlagoma razvijale in izpopolnjevale, dokler njihove oblike niso z uradnim dekretom uzakonili v tretjem stoletju pred Kristusom. In vendar njihova starost ni najbolj presenetljiva lastnost kitajskih pismenk. Raje gre za to, koliko jih je. Če se moramo Slovenci naučiti vsega 25 znakov abecede, da bi lahko na papir prenesli svoj jezik, morajo Kitajci znati zapisati oziroma prebrati kakih 4000 različnih znakov, če hočejo normalno delovati v sodobnem svetu, pri čemer pa velja poudariti, da je vseh pismenk še bistveno več … pravzaprav več deset tisoč več. Zato se seveda lahko vprašamo, zakaj neki Kitajci še naprej vztrajajo pri svoji kompleksni pisavi? Zakaj se, denimo, ne zgledujejo pri drugih narodih in – kakor so to v 20. stoletju storili Turki in Vietnamci – prevzamejo latinične pisave? – Odgovor iščemo v tokratnih Podobah Kitajske, ko pred mikrofonom gostimo sinologinjo dr. Matejo Petrovčič, predavateljico z Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti.

    8 min
  3. 15/02/2022

    Kitajska politika enega otroka

    Čeprav velja Kitajska za napredno svetovno velesilo, je kitajska družba, vzporedno z liberalizacijo in ekonomsko ekspanzijo, pričela krepiti tradicionalne poglede na družbene vloge spolov. Posledice so slab položaj žensk, ekonomsko in družinsko nasilje, odsotnost lastninskih pravic žensk in nemožnost dedovanja, slaba zastopanost žensk v političnem prostoru, pa sporen zakon o poroki, ki ženskam onemogoča svobodno ločitev ter kot je javnosti morda precej bolj znano, t.i. politika enega otroka. Več o položaju žensk, o njihovih reproduktivnih pravicah in upanju, ki ga vzbujajo sodobna gibanja za pravice žensk, v tokratnih Podobah Kitajske, ki jih je pripravila Tita Mayer. Reproduktivne in ekonomske pravice žensk v rokah oblasti, a upanje vzbujajo sodobna kitajska gibanja za enakost spolov Čeprav velja Kitajska za napredno svetovno velesilo, se je v tej državi vzporedno z njeno liberalizacijo in ekonomsko ekspanzijo zgodila retradicionalizacija kitajske družbe. Posledice so neenakopraven in slab položaj žensk, ekonomsko in družinsko nasilje, odsotnost lastninskih pravic žensk in nemožnost dedovanja, slaba zastopanost žensk v političnem prostoru in na najvišjih položajih moči v gospodarstvu, pa sporen zakon o poroki, ki ženskam onemogoča svobodno ločitev ter, kot je javnosti morda precej bolj znano, t. i. politika enega otroka, ki je družinam in ženskam več kot tri desetletja prepovedovala imeti več otrok, pri tem pa preferirala rojstva dečkov. Tokratne Podobe Kitajske bodo ob pomoči doc. dr. Maje Veselič z oddelka za azijske študije Filozofske fakultete v Ljubljani prinesle vpogled v to, kakšen je položaj žensk in kako napredna in enakopravna je kitajska družba.

    9 min
  4. 11/02/2022

    Kitajska opera iz različic tradicije in prilaščanje njenih poudarkov in podukov

    Opičji kralj, verjetno najbolj znana pekinška operna zgodba, ki je nastala po romanu Potovanje na zahod, je bila zaradi vsebine v obdobju kitajske kulturne revolucije najprej priljubljena, potem pa preganjana. Opičji kralj, verjetno najbolj znana pekinška operna zgodba, ki je nastala po romanu Potovanje na zahod, je bila zaradi vsebine v obdobju kitajske kulturne revolucije najprej priljubljena, potem pa preganjana Zgodovina in oblika kitajske opere se zelo razlikujeta od zahodne tradicije, saj tovrstna azijska tradicija velikokrat vključuje tudi akrobacijo, zelo značilno mimiko, glasbene in dramske učinke. Posebne pomene vnašajo tudi barve, različni vzorci in prepoznavni liki, opera pa ima tudi izrazito literarno naravo. Med številnimi različicami in oblikami, med katerimi sta denimo kantonska in sečuanska, se je doslej svetu najpogosteje predstavila pekinška opera, ki temelji na več sto ali celo tisoč let stari dediščini, zgodbe pa govorijo o vojaških in političnih nasprotjih ter drugih bitkah, tudi tistih, ki jih posameznik ali junak bije na poti do znanja, modrosti in malodane božanske razsvetljenosti. Tako ni čudno, da je bil od nastanka romana Potovanje na zahod v 16. stoletju, čeprav ima zgodba za nekaj stoletji starejše korenine, med najbolj priljubljenimi Opičji kralj, opera, ki se motivno nanaša prav na omenjeno romaneskno pripoved o potovanju proti Indiji, od koder tovariška karavava, poleg nje zgodbo zazamujejo tako junaški kot božanski, nagajivi, lakomni in drugi raznovrstni liki, želi Kitajski prinesti izvirna budistična besedila ... Zelo verjetno je bil ta primer motiva pekinške opere prenesen tudi v animirani film. Več o opernih obrisih v Podobah Kitajske Mina Grčar, sinologinja, doktorska študentka in asistentka na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete v Ljubljani.

    9 min
  5. 10/02/2022

    Superaplikacije urejajo življenje v velemestih

    Kitajska je v minulem desetletju doživela izjemne spremembe na področju rabe novih tehnologij. Še posebej v velikih mestih je digitalizacija spremenila delo, zabavo, druženje, šport, transport, storitve, nakupovanje, finančno poslovanje in še bi lahko naštevali. Vse to so omogočili pametni telefoni in superaplikacije. Nika Zobec, ki živi v Šanghaju že 8 let, pravi, da si življenja brez telefona sploh ne predstavlja več. "Ja, imajo vse naše podatke, povsod so kamere, imajo dostop do vsega. To je del vsakdana. Je pa tudi zelo varno mesto. Meni je super, da imam ta občutek varnosti. Ne vem, kaj je bolj pomembno, svoboda ali varnost. Jaz se veliko ukvarjam s tem vprašanjem, ampak si še ne znam odgovoriti," pravi NIka Zobec.Z enim klikom do prevoza, hrane, počitnic in prijateljev Kitajska je v minulem desetletju doživela izjemne spremembe na področju rabe novih tehnologij. Še posebej v velikih mestih je digitalizacija spremenila delo, zabavo, druženje, šport, prevoz, storitve, nakupovanje, finančno poslovanje in še bi lahko naštevali. Vse to so omogočili pametni telefoni in superaplikacije. Nika Zobec, ki živi v Šanghaju že osem let, pravi, da si življenja brez telefona sploh ne predstavlja več. "Ja, imajo vse naše podatke, povsod so kamere, imajo dostop do vsega. To je del vsakdana. Je pa tudi zelo varno mesto. Meni je super, da imam ta občutek varnosti. Ne vem, kaj je bolj pomembno, svoboda ali varnost. Jaz se veliko ukvarjam s tem vprašanjem, ampak si še ne znam odgovoriti."

    7 min

About

Ni hao, Peking! Na Prvem vam ponudimo v branje največkrat komentirano literarno delo na planetu, obiščemo naravni rezervat s pandami, razložimo, zakaj je delovnik dobil oznako 996 ter na zdravje pogledamo skozi oči kitajske medicine.