Piše Sanja Podržaj, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič Pesniška zbirka pesnice, esejistke in prevajalke Nataše Velikonja preseneti že na prvi pogled, in to dobesedno. Oblečena je v črn ovitek, na naslovnici pa ne najdemo naslova in imena avtorice, ampak kar pesem. Na ta način v zbirko vstopimo, še preden knjigo zares odpremo. Zadnja platnica, ki običajno vabi z blurbom, je prazna, tudi na zavihkih in v notranjosti knjige ni nobenega spremnega besedila o zbirki ali o avtorici. Brez dodatnih besedil smo bralke postavljene pred golo poezijo, ki nas vabi, da se z njo soočimo neposredno, se ji prepustimo brez obljub in pričakovanj, brez kakršnih koli usmeritev. Čeprav so naslovni ključi vodilni simbol zbirke, ključa za branje ne potrebujemo. Pozornost pri oblikovanju pa je samo pika na i pri konceptualni dodelanosti celotne zbirke. Gre namreč za pesmi v prozi, ki se med seboj smiselno nadaljujejo in povezujejo v tekočo pripoved, kot bi se drug za drugim nizali filmski prizori. Pesmi so pripovedne, neposredne, iskrene in globoko intimne. Zdi se, da je odsotnost vseh spremljevalnih besedil način, da bi se kar se da otresle vseh oznak in kategorij, ki bi se nanje brez dvoma nalepile. Lezbična poezija, družbeno kritična poezija, aktivistična poezija, izpovedna poezija … karkoli od tega bi uporabili, da bi lažje zagrabili snov zbirke, bi bilo premalo, preozko in pravzaprav nepošteno do pesmi. Njihovo vsebino najbolje opišejo verzi: »Rada pišem o vsaki stvari in stvari je toliko, kolikor jih naberejo duša in oči, pa še vse onkraj, življenje je obsežno, jaz pa ne znam zapirati oken in vrat, in tako me ta nabor preganja, ...« Pesniška snov je življenje samo oziroma tisti drobec, ki ga pesnici uspe ujeti in zapisati. Seveda je ta neulovljivost, to izmikanje kategorizaciji, za akademsko ukvarjanje s poezijo in z umetnostjo nasploh nekaj neulovljivega. In pesmi same izražajo nasprotovanje temu akademskemu pristopu in pravzaprav celotni akademski sferi, ki je ločena od stvarnega sveta in po njem pravzaprav nima nobene potrebe. Pesnica to primerja z zaprtim boksom in izpostavlja ključno razliko med tistimi, ki umetnost ustvarjajo, in tistimi, ki se z njo akademsko ukvarjajo. Pesniki ne morejo biti pesniki – delajo kot redarji v klubih, učijo jogo, lektorirajo, so osebni asistenti, delajo v knjigarnah, oglaševalskih agencijah in tako naprej, medtem ko so akademičarji lahko akademičarji, imajo redno zaposlitev in vse ugodnosti, ki sodijo zraven. Pri tem pa pesnica ne izpostavlja umetnikov oziroma natančneje pesnikov kot neko posebno kategorijo, ampak jih postavlja ob bok vsem prekarnim delavkam in delavcem – prodajalki v pekarni, sezonskim delavcem na poljih, delavki v trafiki, natakarici, pa tudi novinarkam, fotografom in tako naprej. Vsem je skupna izkušnja negotovosti, nestabilnosti in finančne stiske. Takšne stiske tudi literarna nagrada – četudi ena najprestižnejših, kot je Jenkova, ki jo je Nataša Velikonja prejela leta 2022 za zbirko Prostor sred križišč – ne more odpraviti. Kot je zapisala v eni izmed pesmi, denar traja kakšna dva meseca. Čeprav dobršen del zbirke Ključi govori o negotovi finančni in stanovanjski situaciji pesnice, ki delo na področju kulture opravlja že večji del svojega življenja, ta tema ne prednjači pred drugimi. Morda pa bi lahko rekli, da je v tem trenutku najbolj aktualna glede na negativen odnos do kulturnikov in dela v kulturi ter na izjave ministrice za kulturo o tem, kako naj bi nastajala vrhunska umetnost. Potrebovala naj bi predvsem težke življenjske preizkušnje. Nataša Velikonja je leta 1994 objavila prvenec Abonma, ki velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko pri nas. Po tem je objavila še sedem pesniških zbirk, sedem esejističnih del in mnogo prevodov, ob tem pa napisala še številne članke za domače in tuje publikacije. Odločitev, da bo življenje posvetila pisanju, knjigam in literaturi, ima svoje, predvsem materialne posledice, ki usmerjajo tok življenja. Pesnica, ki piše o svojem življenju, ne more mimo tega, prav tako kakor ne more mimo homoseksualnosti. V eni izmed pesmi piše »mnogo več in spet vse več jih misli, da homoseksualnost ni umetniška snov.« Pesničina pozicija je nasprotna – vse, kar je del življenja, kar je del umetnice, je umetniška snov. Njena zgodovina, njen vsakdan, njene želje in fantazije, upi, pričakovanja, prepričanja … Osebno je politično in osebno je pesniško, zato je lahko ena sama pesem izpovedna in angažirana hkrati. Čeprav se kritiki temu ne moremo povsem izogniti, je poezijo najlepše brati brez razčlenjevanja, jo zajeti v vsej kompleksni in včasih tudi kontradiktorni celoti. Zbirka Ključi je ne nazadnje zbirka o ljubezni, tako tisti romantični, lezbični, kot tudi ljubezni do družine, prijateljev, domačega mesta in seveda knjig, branja in pisanja. Čeprav Nataša Velikonja piše o svojih stiskah, ki so neposredno povezane z njenim poklicem, ni čutiti obupavanja, ampak bolj neko kljubovalnost, vztrajnost in predanost. Zbirka se začne z bolj družbenimi tematikami, pesničinim socialnim položajem in stanovanjskim problemom, temu pa se postopoma pridružujejo tudi pesmi o ljubezni in družini ter osebni zgodovini. Bolj ko se bližamo koncu, močnejša je simbolika ključev iz naslova. Nekateri ključi odpirajo vrata doma, drugi ne odpirajo ničesar več. So ključi, ki jih izgubimo, in so ključi, za katere ne vemo več, čemu služijo. Imamo ključe, ki so samo naši, in ključe, ki si jih delimo … Majhen predmet z veliko simbolike je Nataša Velikonja spretno uporabila za upovedovanje svoje izkušnje, v kateri pa se izkristalizira tudi marsikaj univerzalnega.
