Nekoč, pred 200 in več leti, je France Prešeren pisal poezijo in, vsaj med širšimi množicami, ni veljal za največjega kranjskega, kaj šele slovenskega pesnika. Morda je o sebi razmišljal kot o nekom, ki to še bo, morda pa so mu bila taka razmišljanja povsem tuja. Morda se je njegovo srce vnelo za premožno dedinjo, Julijo, morda pa se ni in je ta njegova ljubezen ena največjih zmot slovenske literarne zgodovine. Morda je bil, niti ne po svoji izbiri, ljubiteljski detektiv, kot na primer v romanu Dohtar in Povodni mož, nedvomno eni najbolj vznemirljivih, večplastnih, in duhovitih knjig sodobnega slovenskega pripovedništva. Knjiga je izšla pri založbi Goga, njen avtor pa je Aljoša Harlamov, uveljavljeni kritik, urednik, publicist in tenkočuten bralec. Svoj romaneskni prvenec je izdal leta 2009, potem pa se je romanu nekaj časa posvečal predvsem znanstveno in leta 2016 doktoriral z doktorsko disertacijo Slovenski modernistični roman. Tokrat z njim razmišljamo predvsem o romanu Dohtar in Povodni mož, knjigi, ki jo najpogosteje označujejo za zgodovinsko kriminalko. Pa tudi o samem Dohtarju, njegovih prijateljih in sodobnikih, o Ljubljani 19. stoletja in še čem.
