Piše Ajda Klepej, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pesniški prvenec Eve Šubic Tema se deduje po očetu se razpira kot intimističen svet, v katerem pa pesnica, v nasprotju s temačnim naslovom in naslovnico, predvsem raziskuje in preobrača temo v drugo obliko svetlobe, ki je vseprisotna. Tema ne pomeni ugasnjena luč, praznina, nič, temveč je za pesnico prostor mnogoterih odtenkov in nians, ki se izrisujejo ponekod ostreje, drugod bolj zabrisano. Skozi obsežno zbirko, ki vključuje zajetno število pesmi na nekaj več kot 150 straneh, lirska subjektinja tke osebnoizpovedno izkušnjo, zaznamovano z vlogami, ki jih ima v življenju. Njene vloge se skozi zbirko polagoma razvijajo iz zelo partikularnih in predeterminiranih v občečloveške in brezčasne. Je hči, vnukinja, študentka, ženska, ženska brez otrok, ljubimka, ljubimka brez ljubimca in bitje, polno podedovane travme in strahu pred minevanjem in predvsem polno teme, ki jo je treba na ta ali oni način na neki točki prekvasiti v nekaj drugega: »Tvoja sreča bi bila tako unikatna, / kot je tvoja žalost.« Zbirka se nam zazdi izredno intimistična ravno zaradi upesnjenih osebnoizpovednih stisk, ki pritičejo ljubezni, minevanju, odraščanju, slikam iz narave. Vendar pa že takoj na začetku začutimo, da bo zbirka veliko več kot zgolj vóden ogled bunkerja naše psihe, če parafraziram pesničine verze. V svojem izrazju in témah je veliko bolj drzna, da bi njeno poezijo mogli zreducirati na zgolj osebnoizpovedno in intimistično. Najbolj vidno radikalna dela zbirke se izrišeta v tretjem delu, naslovljenem Nesnice, in v četrtem delu z naslovom Pepe, kjer nas presenetijo in pretresejo že slike in grafike kokoši. Feministične note, ki se v zbirki nalahno izrisujejo že prej, pesnica na tem mestu radikalizira do glasnega forte. Zadnja dva dela zbirke sta določena z naslovoma, prva dva razločka pa se ponujata kar sama. Intimističnemu izpovedovanju, prepletenemu s slikami iz otroštva, družinskim krogom, ki se izkaže za disfunkcionalnega, in pesmimi, ki bi lahko nastale tudi iz gledišča otroka, sledi del, ki ga zaznamuje neizpolnjena, mestoma uničujoča romantična ljubezen, ki ravno v tej zbirki doživlja zadnje vzdihljaje. Preden se lotimo zadnjih dveh, najbolj vpadljivih delov zbirke, se moramo nujno posvetiti prvima dvema. Čeprav nista opremljena z grafikami in slikami, sled in odmev puščata bolj subtilno in zaradi tega dosti bolj domiselno. Ta vpadljivost ne potrebuje živobarvnih slik ali modernističnih postavitev verzov. Gre za tih glas, ki nastopi vmes ali na koncu pesmi, včasih v poševnem tisku, in ironično ali humorno spremlja verzno besedilo. Tukaj lirska subjektka izstopi iz svoje resničnosti in iz odmaknjenega vmesnega prostora komentira dogajanje. Gre za izolirane verze, ki včasih delujejo kot aforizmi, iztrgani so iz prostora in časa in obvisijo brez dodatnih razlag. So drobne opazke, rečeno z besednjakom Jureta Jakoba. Za ta tihi glas se zdi, kot da odzvanja sam pri sebi, sam zase, le zase. Pri bralcu povzroči miselne premore, ki delujejo izjemno nepredvidljivo in sveže: »... ko se rodimo, mislimo, da bomo živeli, ko umremo, prav tako.« Ta notranji glas je hkrati poln samozavedanja, lahko bi ga imenovali tudi poetološki, saj uvaja misli, ki se nanašajo na lastno poetiko: »Nikoli ne napišeš enako iskrene pesmi dvakrat.« Zavoljo tega glasu je možno upesniti še tako boleče trenutke, ki bi se brez napisanega, brez besed, razblinili, ne bi obstajali. »In midva nekje daleč narazen, nekje med a, b, c, in d, tako brezimenska, da v nekaj letih ne bo več mogoče zastaviti vprašanja, ki bi mu bila odgovor (ki bi naju oblikovalo v besede).« Element presenečenja, ki zaseka skozi intimistični svet lirske subjektinje, so torej Nesnice. Tematika se tukaj radikalno spremeni, poprej tiho navzoča feminizem in kritika sodobne, še vse preveč patriarhalne družbe, prevzameta vso pozornost zaradi grafične razgibanosti verzov in zelo približanih slik kokoši. Med na videz diametralno nasprotnima svetovoma pa vendarle obstaja povezava. Napetost med lirsko subjektinjo in moškimi družinskimi člani, pravzaprav celotno skupnostjo, ki je zaprta, tradicionalna, nazadnjaška, kar se tiče pogleda na spolne vloge, lahko zaznavamo že prej. Utesnjenost, sovraštvo, nemoč proti taki miselnosti izbruhnejo v obliki poosebitve kokoši z vlogo ženske. Kokoši pravzaprav nikoli niso imenovane tako, so zgolj nesnice, saj se od njih pričakuje samo valjenje jajc, »ker včasih želijo izvaliti idejo namesto otroka. / Takrat oče pravi, da so kure butaste.« Lajtmotiv nesnic je, da petelin ostaja. Kritika je precej nazorna in slikovita. Zanimivo pa je, da v zadnjem delu zbirke, naslovljenem Pepe, družinski petelin s tem imenom umre. Slovo od njega s pogrebom morda pomeni večjo in širšo osvoboditev lirske subjektinje, ki je tudi nemalokrat zreducirana na nesnico. Tema se deduje po očetu je nadvse zanimiv in perspektiven pesniški prvenec. Zagotovo gre za zbirko, ki ji ni podobna nobena druga. Ves čas ohranja modernističnost v smislu nekonvencionalnega, neuveljavljenega in novega, tudi skozi intimizem. Tako radikalno različna svetova poetike se dobro dopolnjujeta in prepletata, tako da je zbirka konceptualno zelo dobro zamišljena. V nekaterih intimističnih pesmih, kjer jih že omenjeni pesniški glas ne postavi v perspektivo in se do njih ne opredeli, izgubijo težo, ki jo zbirka sicer ima. Rešitev vidim v manj obsežni zbirki, kjer bi vse pesmi služile svojemu namenu in konceptu in kjer bi bila odločitev za umestitev vsake pesmi zavestna, celoten izdelek pa bi deloval bolj izčiščeno. Kljub temu pa se po branju počutimo malo manj v tèmi, ali pa v njej vsaj nismo sami.
