Ko so v obdobju med obema svetovnima vojnama klerikalci, liberalci, krščanski socialisti in komunisti iskali vsak svoj odgovor na vprašanje, kaj se pravi biti Slovenec, so pravzaprav že tlakovali pot v državljansko vojnoŠolska učenost pravi: na Slovenskem je med drugo svetovno vojno, med letoma 1941 in 1945 torej, potekala državljanska vojna. To seveda drži, a na nek način bi lahko rekli, da – paradoksalno – to obenem tudi ne drži. Pomislimo: dr. France Bučar, prvi predsednik demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta, je menil, da se je državljanska vojna v resnici končala šele spomladi leta 1990, ko se je pač konstituirala naša prva večstrankarska skupščina, medtem ko pesimisti med nami najbrž celo mislijo, da se v resnici sploh nikdar ni nič končalo, da je vročo državljansko vojno kvečjemu zamenjala hladna, ki pa slej ko prej traja še naprej. Morda še bolj nenavadno pa je, da niti trenutka, ko se je državljanska vojna začela, ni mogoče določiti z vso gotovostjo. Natanko v tem kontekstu veja omeniti, da je pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani pred nedavnim izšla razprava Slovenski narod, v kateri njen avtor, dr. Sašo Jerše, predavatelj na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, elokventno zatrjuje, da so bile, metaforično rečeno, puške, s katerimi smo se Slovenke in Slovenci med letoma 41 in 45 streljali, pravzaprav nabite že precej prej. Jerše se v svoji knjigi namreč loteva analize slovenske ideološke krajine v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja in ugotavlja, da so bile opredelitve bistva slovenstva, kakor so jih v obdobju med obema svetovnima vojnama oblikovali klerikalci, liberalci, komunisti in krščanski socialisti, med seboj tako fundamentalno različne, da lahko rečemo, da je duh bratomornega spopada iz stekleničke v resnici ušel, že dolgo preden je enkrat po 6. aprilu 1941, se pravi po napadu sil osi na tedanjo Jugoslavijo, prvi Slovenec na svojega soseda, bližnjika oziroma brata pogledal čez puškino cev. Zato se velja vprašati, kako so ti nepomirljivo različni diskurzi opredeljevali, kaj se pravi biti Slovenec; vprašati se velja, katere vrednote so ti nacionalni diskurzi postavljali v samo jedro slovenstva in kako si je bilo skozi njihovo prizmo navsezadnje moč predstavljali táko prihodnost našega naroda, ki bi bila zares svetla? – No, prav tega smo se lotili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Jeršeta. Foto: detajl s stenske poslikave Zgodovina Slovencev, ki jo je v preddverju Velike dvorane Državnega zbora leta 1958 ustvaril Slavko Pengov (Marko Klinc / arhiv Državnega zbora RS)
