Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Novinarka in pisateljica Adriana Kuči je v zadnjem desetletju v slovenskem jeziku izdala tri romane: Ime mi je Sarajevo, Noč, ko je preplavala reko in Lili Bosniae. V slednjem nadaljuje občutljive teme zapuščenosti, vojnih spominov in iskanja identitete in prijateljstva v odtujenem svetu neoliberalne gonje za statusnimi simboli in dosežki. V prvem delu romana, ki šteje več kot 400 strani, spremljamo vzporedno dve zgodbi – zgodbo Lili, deklice, ki jo je v porodnišnici sredi vojne vihre zapustila mladoletna, morebiti celo spolno zlorabljena mati, ter zgodbo Lejle, najstnice, ki sredi obleganega Sarajeva nenadoma zanosi, a jo njena mati prepričuje v splav, da bi lahko “neobremenjeno” nadaljevala šolske obveznosti in kariero. Čeprav Lejla hrepeni po družinskem življenju z Borisom, očetom otroka, ki ga nazadnje vendarle rodi, se življenjske karte premešajo, Boris gre v tujino in zaživi z drugo žensko, sama pa pristane pri teti. Vse življenje jo preganjajo občutki krivde, ker je zapustila svojo novorojenčico, in tudi vizije drugačne usode, ki bi se lahko izpolnila, če med njiju ne bi posegli njuni starši. V drugem delu romana tako spremljamo preplet življenj Lili in Lejle – slednja namreč znova rodi in pri šestnajstih letih njena hči Ajša postane nadvse težavna, celo samodestruktivna najstnica, za katero potrebuje prizemljeno in spontano “čuvarko”. Najde jo v samosvoji Lili, ki po izkušnji sirotišnice in nadomestne družine dobi vpogled v osebno strukturo ljudi, ki so bili iz takšnih ali drugačnih razlogov zapuščeni. Iz dramaturškega vidika je roman zastavljen zelo precizno, saj se avtorica po postopnih korakih loteva tako upodabljanja psihološke strukture protagonistov kot prepletenosti kompleksnih medsebojnih razmerij. Če posamezna poglavja ne bi bila naslovljena z imeni glavnih junakov, bi bralec oziroma. bralka hitro izgubila rdečo nit, saj bi zelo verjetno pomešala tako protagonistke kot preteklost in “sedanjost”. Če sta Lili in Lejla kot potencialna mati in zapuščena hči komplementarni likinji, nastopata Lili in Ajša skorajda kot polsestri oziroma vrstnici, med katerima je le nekaj let razlike. Med njima ni ljubosumja niti tekmovanja za “odsotno” mater, ki v nekem trenutku za tri mesece odide v Darfur, da bi končno sledila svojemu srcu, temveč recipročna psihološka uravnoteženost, ki prvi prinaša občutek družinske pripadnosti, drugi pa občutek, da jo nekdo končno v marsičem razume. Čeprav ne izvemo, ali je Lejla morebiti mati obeh deklet, pa pisateljica vse do zadnjega poglavja dopušča tudi to možnost. A ta konec koncev ni pomembna, saj je poanta v tem, da se protagonistke “usedejo” na prazna mesta označevalcev v simbolni mreži materinsko-hčerinskega odnosa in tam igrajo vloge zavoljo travme, ki so jo ustvarili balkanska vojna in družinski predniki, ki niso znali ravnati drugače. Če bi znali ravnati nestereotipno in bi predali usodo v roke impulzivne mladine, bi kratkoročno morebiti povzročili družinsko anksioznost, a bi na daljši rok dosegli lažje soočenje kasnejših generacij, ki ne bi bile obremenjene z medgeneracijsko travmo. Ob prebiranju romana Lili Bosniae se nam tako sproži veliko utemeljenih vprašanj, ki pa ne nudijo lahkih in enoznačnih odgovorov. Najbolj čustveno izčrpen del romana so poglavja, ki se odvijajo v Darfurju. Lejla odide tja z novim partnerjem Gregorjem, ki je zadolžen za amputacije in rekonstrukcijo novih udov. Med bivanjem v improvizirani bolnišnici sta priča mrtvim dojenčkom, obupanim staršem in pohabljenim mladoletnikom; Lejla v nekem trenutku zapiše pretresljivo misel, ki nas spomni na žrtve vojn po vsem svetu in na novinarsko retoriko, ki se pri tem uporablja: »Otroci nimajo več otroštva. Ne poznajo pomena doma. Obstajajo samo koordinate za naslednjo eksplozijo. Zgolj hladna statistika. Seznam trupel, ki jih je preveč, da bi jih lahko pokopali. In nihče več ne govori o zločinu. Samo “razmerju moči”. Samo o “obrambi”. Samo o “kompleksnosti razmer”. Kot da smrt petmesečnega otroka zahteva seminarsko nalogo, ne pravice.« Prek vojne v Darfurju vstopi protagonistka v potlačeno travmo, ki jo je kot otrok doživela v času vojne v Bosni in ob vrnitvi domov začuti svojevrstno katarzo, saj začne drugače gledati na hčerino najstniško trmoglavost kot tudi na čustveno “stabilnost” Lili, v kateri vse bolj vidi svojo hčer, ki jo je zapustila takoj po rojstvu. Pisateljica Adriana Kuči v romanu Lili Bosniae ne postreže le z zelo dinamično pripovedjo in čustvenimi odlomki o patriarhalni ureditvi družbe, družinskih travmah in vojni, temveč nam tudi zgodovinsko perspektivo z življenjsko zgodbo prve bošnjaške kraljice Jelene Grube: “Bila je groba, so rekli. V jeziku. V drži. V pogledu. Verjetno je prav zato obstala. Čeprav je niso izbrali zato, ker bi verjeli v žensko sposobnost, kaj šele v njeno pamet ali moč. Pač pa zato, ker so potrebovali most. Nekoga, ki bi obdržal prestol, dokler se oni ne bi pripravili. Mislili so, da jo bodo premikali kot šahovsko figuro. Toda potem jih je presenetila.” Ni kaj, v romanu Lili Bosniae ženski liki nenehno presenečajo; bodisi z nenadnimi določitvami, ki vključujejo tudi preveč pasivne moške, bodisi s pogumno držo, ki ob pravem trenutku preseka s starimi in nefunkcionalnimi vzorci. Pisateljica Adriana Kuči podaja pomembno sporočilo, da je treba zapreti vrata in oditi naprej, spomin na preteklost pa preobraziti v nekaj, kar nam daje zagon za prizemljitev v sedanjosti, ki predstavlja tudi vse, kar v resnici imamo. Vendar pa stil pripovedi ne bi mogli opisati kot realističen, saj so stavki, izpovedani skozi prvoosebno optiko junakinj, nadvse čustveni in poetični. Ob branju kratkih stavkov, ki se vijejo drug pod drugim, se celo čudimo, kako hiter bi bil preskok iz proze v poezijo, zlasti s ponavljanjem besednih zvez, ki nas navdajajo s stopnjujočim suspenzom, čeprav na nobeni točki ne zdrsnejo v patetiko. Adriana Kuči nam bo ostala v spominu kot vsestranska piska, ki ima v malem prstu različne literarne žanre in tehnike pisanja, poleg tega pa zgodba o Lili in Lejli prinaša spoznanje o tem, kako nekateri drug drugemu predstavljajo tako zrcalo kot mediatorski “most” pri reševanju konfliktov v družbi.
