Ferdinand Maksimilijan in Anton Lavrin sta bila različna človeka, vendar ju povezujejo diplomacija, potovanja, znanost, zbirateljstvo in zanimanje za oddaljene kulture. Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, je bil človek brez jasno določene politične vloge, bil pa je veliko bolj kozmopolitski od svojega brata. Radovednost, želja po odkrivanju novega, zbiralska strast, ustvarjalni duh so ga vodili od poveljevanja mornarici in zanesenjaštva v znanstvenih odpravah do političnega eksperimenta s prevzemom oblasti v Mehiki. Miramare je postal izraz njegove želje, da bi okoli sebe ustvaril svet, v katerem so se povezovali narava, umetnost, znanost in predmeti iz različnih delov sveta. Pomemben del tega sveta je bil Egipt. Tu se njegova zgodba poveže z Antonom Lavrinom, ki je slovenskemu in takratnemu habsburškemu svetu prispeval nekaj zanimivih staroegipčanskih starin, še bolj pa sta znana njegova sarkofaga, ki ju je dal pripeljati v Vipavo, svoj rojstni kraj, saj je kot avstrijski generalni konzul v Aleksandriji postal tudi zavzet raziskovalec in zbiratelj egipčanskih starin. Del svoje zbirke je leta 1853 prodal Maksimilijanu za miramarsko zbirko. Maksimilijan pa je predmete vključil v svoj osebni svet Miramara. Njuno srečanje odraža širšo mrežo diplomatov, popotnikov in zbirateljev, po kateri so se v 19. stoletju širili predmeti in znanje. Maksimilijan je pozneje podobno željo po povezovanju in preoblikovanju sveta prenesel v politiko. V Mehiki, kjer se je končala njegova življenjska ekspedicija, pa je trčil ob realnost, ki je ni bilo mogoče urediti po njegovi predstavi. Sogovorniki: Tomislav Kajfež, Narodni muzej Slovenije dr. Vesna Kamin Kajfež dr. Miha Preinfalk, ZRC SAZU - Zgodovinski inštitut Milka Kosa dr. Gregor Antoličič, ZRC SAZU - Zgodovinski inštitut Milka Kosa Fotografija: Staroegipčanska antropomorfna krsta s človeško mumijo 680 let pr. n. št., najdba: Luksor, Egipt Stalna razstava Egipčanska zbirka v Narodnem muzeju Slovenije na Muzejski
